Za Orestejo, ki je bila prvič uprizorjena leta 458 pr. n. št., je prvi slovenski prevajalec celotne Oresteje - trilogija obsega drame Agamemnon, Prinašalke pitnih daritev in Evmenide, Anton Sovre zapisal: "Oresteia prekaša dramske ustvaritve vseh časov in je kakor gorska veriga, ki s tremi gigantskimi vrhovi presega sosedne vršace, da so v primeri z njimi videti kakor pritlikavci."
Pred krstom nove postavitve Oresteje sta svoj pogled na to dramsko umetnino podala tudi režiser Jernej Lorenci in dramaturg Nebojša Pop Tasič. Prvi vidi Orestejo kot igro o "prehodu iz starega, arhaičnega, nagonskega, temačnega, v svetlobo brez horizonta, perspektive, globine," Pop Tasič pa Orestejo opisuje kot delo, pri katerem gre za "ločitev čustev od države, poudarjanje moškega principa, ki predstavlja državo, razum in moč, in to tisto, ki naj bi vodila neko skupnost in jo branila pred sovražnikom. Predvsem gre za ločitev moškega in ženskega principa oziroma za osvoboditev moškega principa od vsega ženskega, čutnega in slabotnega."
Prehod na višjo stopnjo civilizacije
Ajshilovo delo je nastajalo v zelo pomenljivem obdobju, na prehodu iz arhaičnega v klasično obdobje starogrške civilizacije. Gre za izhod iz družbene in politične anomiije, ko je obračunavanje med posamezniki in skupinami vodilo načelo lex talionis v dobo institucionaliziranega prava, v čas, ko se dejanja posameznikov presoja nepristransko in s pomočjo kodificiranega prava; legitimnost tega priznavajo tudi bogovi, ki se v Oresteji vključujejo v pravne postopke.
Vendar pa podoba družbe v Oresteji vseeno ni izraz pravičnosti v sodobnem pomenu besede, saj, kot poudarja Pop Tasič, "končni rezultat ni demokracija ali vladavina ljudstva, ampak vladavina razuma v špartanskem militantnem slogu". Ajshil se v tem kaže, tako pomočnik dramaturga Nejc Valenti, kot nasprotnik radikalne demokracije, ki je bila tedaj v vzponu, in v Oresteji podaja "kritiko demokracije kot samovolje ljudstva". Umanjkanje vrhovne institucije, ki avtoritarno vlada nerazumnim ljudem, ki jih vodita kaprica in strast, vodi v novi kaos, zato Ajshil v Oresteji ponovno vzpostavlja vrhovno institucijo, ki nadzira delovanje institucij ljudstva.
Oresteja kot sodobni Hollywood
Dramaturgijo Oresteje bi lahko primerjali z dramaturgijo sodobnega Hollywooda. To je namreč drama, polna zgodovinskega nasilja, nepričakovanih preobratov, krvavih dogodkov in oseb s skoraj mitološkimi karakteristikami. Toda Orestejo dela vrhunsko njen jezik, ki je poezija in filozofska misel obenem in ki opozarja na tragične posledice velike vojne; ta uniči tudi poražence. To poetično tragedijo v Drami spoznavamo v novem prevodu Marka Marinčiča, ki je po prevodu Antona Sovreta in Frana Omerze tretji prevod Oresteje v slovenski jezik. Marinčič je poudaril, da Ajshil prevajalcem ni zapustil lahkega dela. Bil je jezikovni inovator, ki si je dovolil besedne skovanke, katerih prevajanje je zelo kočljivo. Posebnost Ajshilovega jezika je po Marinčiču tudi to, da ta enigmatični jezik danes učinkuje zelo modernistično. Marinčič je še poudaril, da si je sam prizadeval za čim bolj neposredni posnetek izvirnika. Ta danes ne deluje arhaično, kajti današnji čas, pol negotovosti in nevarnosti v svetovni politiki, je pravzaprav zelo podoben času, v katerem je ustvarjal Ajshil.
P. B.