"Prevzela bila gizdalinu
bolezen modna je duha,
angleškemu podobna "spleenu",
Rus imenuje jo "handra",
da bi že znanost lek ji dala!
vstreliti - Bogu bodi hvala! -
pa se skušati ni htel,
a bil za vse je ohladel."

(A. S. Puškin: Jevgenij Onjegin
v prevodu Ivana Prijatelja)

V verzih, ki sledijo, Aleksander Sergejevič Puškin naslovnega junaka svoje povesti Jevgenij Onjegin naziva s "Haroldom", s prav tako naslovnim junakom znamenite Byronove pesnitve Romanje grofiča Harolda — idealiziranim junakom, ki je vendarle iz mesa in krvi ter posledično ni brez napak. Z Jevgenijem Onjeginom je veliki oziroma kar največji ruski pesnik nekaj let po Byronovi pesnitvi ustvaril brezčasni lik, po vzoru katerega je literatura na ruskih tleh nadalje porodila mnoge svoje protagoniste.

Puškinova lirična povest Jevgenij Onjegin, ki jo je zložil, ko je bil že dodobra uveljavljen pesnik, je v nadaljevanjih izšla v letih 1825 in 1832 ter v celoti leta 1833. Povest, s podnaslovom Roman v verzih, velja za eno osrednjih del ruske klasične književnosti in je doživela večkratne prevode v vse svetovne jezike ter bila prenesena v tudi druge umetniške forme. Peter Iljič Čajkovski je Onjegina prelil v lirično opero, ki je praizvedbo doživela leta 1879, na Slovenskem pa je bila v celoti prvič uprizorjena v Ljubljani leta 1903. Šest let pozneje smo dobili prvi slovenski prevod te povesti, za kar je poskrbel Ivan Prijatelj (navedki v pričujočem besedilu so v njegovem prevodu, op. a.), pozneje sta jo prevedla še Mile Klopčič in Rado Bordon.

Večni odvečni človek se namnoži
Odvečni človek kot literarni koncept je izpeljan iz byronskega junaka, ki ga usodno določajo njegova mnogostranska nadarjenost, uporniška narava, prezir do družbe in njenih ustaljenih vzorcev, ki zanj predstavljajo ovire, ter posledično trpljenje zaradi nesrečne ljubezni in neizogibno samouničujoče ravnanje, s katerim se izpoje njegova življenjska zgodba. V ruski literaturi se je odvečni človek — oblikovan po vzoru Onjegina — zasidral v 40. in 50. letih 19. stoletja ter bi ga lahko na prvi pogled označili za neozdravljivega fatalista in nihilista, ki je običajno rojen tako rekoč s srebrno žlico v ustih. Zaradi odpora do družbenih vrednot se prostodušno predaja ekscesom vseh vrst; od popivanja, razuzdanosti, romantičnih spletk do iger na srečo in strelskih dvobojev. Ima pa tudi lastnosti, ki skoraj dve stoletji po stvaritvi Onjegina skorajda prežemajo sodobno družbo. Vodi ga namreč pomanjkanje sočutja in zavedanja vpliva svojih dejanj na življenja soljudi, v ospredju sta eksistencialno dolgočasje in cinizem — ta pa je pogosto lastnost razočaranih romantikov. Tako včerajšnjih kot današnjih.

Usodna privlačnost usodno odbijajočega lika
Že na samem začetku Puškinove povesti — ko izvemo, da je Onjegin na poti k umirajočemu stricu, katerega podeželsko posestvo bo podedoval — smo seznanjeni z njegovo sebičnostjo, saj ga muči predvsem, kakšen nepopisen dolgčas je skrbeti za umirajočega bolnika. Že tako ali tako vsega naveličan mlad sanktpeterburški buržuj prve polovice 19. stoletja se preseli na podeželje, kjer spozna nekaj let mlajšega Vladimirja Lenskega, ki je zaročen z Olgo Larino, njena starejša sestra Tatjana pa se zaljubi v Onjegina. Ko jo ta zavrne in se na plesišču — z vse prej kot krepostnim motivom nepomembnega maščevanja Lenskemu in zbadanja šušljajočih podeželanov — pozabava z Olgo, ga zaletavo strasten Lenski izzove na strelski dvoboj, da bi ubranil čast svoje ljubezni. Onjegin, ki se sicer poskuša ogniti temu soočenju, nasprotniku zada smrtno rano, zapusti podeželje in naslednjih nekaj let blodi po svetu. Po vrnitvi v Sankt Peterburg na enem izmed plesov visoke družbe sreča Tatjano, ki je zdaj poročena z njegovim bratrancem knezom Greminom. In zdaj, toliko let pozneje, v Onjeginu vzplamti uničujoča ljubezen do Tatjane, ki pa je kljub še vedno tlečim čustvom do njega zaradi svoje kreposti ne sprejme in ostane zvesta možu.

Diskurz, osvobojen sprenevedanja
Skozi zgodbo smo priča več smrtim, dobesedno sicer umreta Onjeginov stric in Lenski, Onjegin pa metaforično s svojo kategorično zavrnitvijo ubije Tatjanino srčnost in nedolžnost — na koncu pa je on sam tisti, ki je notranje mrtev zaradi razblinjenih iluzij in neizživete ljubezni. Puškin je Tatjano tako sicer postavil na piedestal kreposti, vendar kljub temu ne gre prsta uperjati v Onjegina. Pripovedovalec kljub sarkastičnemu tonu goji naklonjenost do njega. Tudi v pismu, ki ga je Puškin leta 1824 pisal prijatelju, poudari, da noče risati Onjegina kot mizantropa, temveč da se, tak kot je, pač izogiba ljudi. Tako kot ga je začela dolgočasiti vsa burnost dogajanja v Sankt Peterburgu, tudi v podeželskem življenju vidi le dolgčas. Puškin, ki je bil zaradi svojega političnega aktivizma pogosto trn v peti oblastem, je nasploh s svojim ironičnim in sarkastičnim slikanjem v tradicionalni družbi zakoreninjenih konvencij tudi tako rekoč tlakoval pot realizmu in naturalizmu na ruskih tleh.

Utilitarizem nasproti romantiki
Da je kdaj sploh težko govoriti o dejanskem razhajanju med umetnostjo in življenjem, je zaznati tudi pri Puškinovih likih, ki se ne le napajajo v literaturi, temveč jih ta prav tako usodno določa. Onjegin na primer prebira med drugim dela Jeremyja Benthama, ki se je v zgodovino zapisal kot utemeljitelj utilitarizma, po katerem vrednotimo moralno težo posameznikovega delovanja glede na učinke koristnosti, in pionirja politične ekonomije Adama Smitha. Po drugi strani pa mu na primer ne dišijo Homer, Teokrit ali nemški idealisti. Onjegin s tem očitno in nemara namerno izkazuje svojo popolnoma neromantično naravnanost. Puškin liku Tatjane dodeli ljubezen do ruskih bajk, sentimentalnih romanov in Rousseauja. Lenskega pa je seveda naredil za privrženca romantičnih del, ki se zgleduje po Schillerju in Goetheju ter se tudi sam posveča zlaganju romantičnih pesnitev. Tako se sprva Onjegin in Lenski zaradi različnosti vzajemno odbijata, vendar se s časom začneta družiti — Puškin tukaj doda, da se ljudje družijo pač tudi iz dolgočasja, pri čemer ne izvzame niti sebe.

Smrtonosnost družbenih konvencij
O kdaj tudi nadvse enigmatičnem sovpadanju umetnosti in življenja ter smrtonosni moči družbenih konvencij presunljivo priča Puškinova lastna smrt, glede katere je mogoče potegniti vzporednice z dogajanjem v povesti Jevgenij Onjegin. Za Puškina je bila namreč usodna strelna rana, ki mu jo je v dvoboju zadal francoski oficir in politik Georges-Charles de Heeckeren d'Anthès. Takrat 37-letni pesnik ga je izzval na dvoboj, saj je želel ubraniti čast svoje žene in sebe, saj se je šušljalo, da ima žena razmerje z D'Anthèsom, ki je bil poročen z njeno sestro. Tako so ga pogubile konvencije visoke družbe carske Rusije — ali pa strast, ki vodi romantične junake. Pred tem usodnim spopadom je Puškin uspešno prestal kar 28 dvobojev in pogosto je bil prav on tisti, ki je izzval nasprotnika.