Nekaj ostrih besed je namenila tudi besednemu izražanju mlajših kolegov, ki da"jim ni jasno, da se je treba govora naučiti, se zavedati, od kod prihaja glas, kje je prepona in kako jo uporabljati", predvsem pa jo je zmotilo že v uvodu omenjeno dejstva, da jih ne zanima dediščina igralskih velikanov prejšnjih rodov, piše Telegraph.

Na odkritju spominske plošče v Westminstru, posvečene njenemu prijatelju, pokojnemu velikanu britanskega gledališča siru Johnu Gielgudu, je Dencheva dejala, da si želi, da bi si novi rod želel vedeti več o njem in izročilu njegovih vrstnikov, kar se ji zdi "šokantno" in "velika škoda".

"Morda ni več v modi govoriti tako kot John (Gielgud) in Peggy (Ashcroft) in Ralph (Richardson) in sir Laurence (Olivier), a če poslušaš sira Johna, boš vedno razumel, kaj je hotel povedati Shakespeare. Preprosto jih to ne zanima ... Mislim, da je izjemno pomembno poznati obsežno zgodovino gledališča, ki ga imamo, zakaj si v njem, kaj so ljudje počeli prej, življenja igralcev," jo navajajo pri omenjenem časopisu.

Gielgud, veliko ime britanskih odrov
Sir Arthur John Gielgud (1904-2000) je bil angleški igralec in gledališki ravnatelj, član gledališke dinastije Terry, čigar bogata kariera je zajemala kar osem desetletij. Z Ralphom Richardsonom in Laurenceom Olivierjem so veljali za "veliko trojico", ki je na britanskih odrih najbolj odločilno zaznamovala 20. stoletje.

Poleg West Enda je bil tudi zvezda Broadwaya, nastopal je tako v klasikah kot novih delih. Poleg igre je režiral, v Londonu je ustanovil lastno gledališče. Veljal je za najboljšega Hamleta svoje dobe, odličen pa je bil tudi v komičnih vlogah in na filmu: leta 1961 je za vlogo v komediji Arthur (naslovni lik je upodobil Dudley Moore) dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. V njegovi zbirki so se znašli tudi emmy, grammy in tony, ki pričajo o njegovem resnično vseobsegajočem daru.

Njegovo zasebno življenje pa je zaznamovalo nesprejemanje homoseksualnosti v britanski družbi, v 50. letih je bil po tedaj še vedno veljavnih viktorijanskih zakonih "nedovoljenega spolnega občevanja" celo aretiran. Incident njegovi karieri ni pretirano škodoval, je pa imel vpliv na Gielgudovo zdravje: nekaj mesecev po aretaciji je doživel živčni zlom. O svoji spolni usmerjenosti v nasprotju z nekaterimi igralskimi kolegi, denimo Ianom McKellenom, katerih pogum je izjemno spoštoval, ni nikoli javno spregovoril.