V gledališkem mehurčku živim precej zaščiteno, zlasti če se primerjam s tovornjakarji ali sezonskimi delavci, s katerimi se pogosto peljem v Beograd, opisuje svojo priseljensko izkušnjo v Sloveniji večkrat nagrajeni dramaturg in scenarist Milan Ramšak Marković.

"Kolikor bližje ste srednjemu razredu, toliko manj ste izpostavljeni tovrstnemu nasilju, strukturnemu ali neposrednemu. Takrat ste tudi veliko lažje razsvetljeni in strpni. Ko pa se spuščate po družbeni lestvici, ljudje vedno bolj ogrožajo drug drugega," je razmišljal v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate na TVS1 ob 12.40.

Zakaj tri različice predstave Cement – v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani? Kaj je zacementirano?
Povezuje jih ime. Prvi dve predstavi sta uprizorjeni po drami Heinerja Müllerja, ki je dramo napisal po romanu Gladkova, tretja pa po mojem avtorskem besedilu. Odločili smo se, da bomo te tri predstave uprizorili v treh mestih, ker smo sledili motivom iz drame in poskušali razmišljati o nečem, o čemer bi lahko veliko govorili tukaj, v tem kratkem času, pa tudi o jugoslovanski dediščini. Tako smo na kratko poskušali demitologizirati in se otresti jugonostalgije, ki je po mojem mnenju skrajno netvoren občutek, ter preveriti, kako je mogoče razmišljati o tem prostoru kot o enotnem kulturnem prostoru ne glede na politična stališča. Nekaj nedvomno povezuje ta tri mesta.

Treba je gledati v prihodnost, ne v preteklost.
Tako je.

S čim bi se morali ukvarjati? To vas sprašujem z vidika predstave Emigranta, v kateri ste sodelovali kot dramaturg. V predstavi vidimo tujce, ki jim medsebojno sovraštvo popolnoma zadostuje. Večinsko prebivalstvo jih ne sovraži, ker jih ne vidi, saj živijo v podzemlju, v vzporednem svetu. Na kaj ste pravzaprav hoteli opozoriti?
Po mojem mnenju se ne sovražijo, obstajajo pa pomembne razlike med njimi, v tem primeru razredne, kulturne razlike med človekoma, ki prihajata iz iste države, izmišljene oziroma ne natančno določene vzhodnoevropske države. Živita v prav tako nedoločeni zahodnoevropski državi. Prizadevali smo si, da se ne bi ujeli v past, v katero avtorji, ki se ukvarjajo z "drugimi", v gledališču ali javni razpravi pogosto padejo, namreč, da jih imajo za enotno skupino: ne glede na to, ali o njih mislimo dobro ali slabo, so vsi enaki. Ko se v gledališču ukvarjamo z "drugimi", pogosto tudi ko nas ženejo plemeniti človekoljubni vzgibi, jih vidimo kot enotno skupino in jih po svoje objektiviziramo, zato ne ostanejo nič več kot le ideološke funkcije, so izključno žrtve, nekakšni objekti …

Objekti in ne subjekti.
Tako je. Najhujše, kar se vam lahko zgodi, je, da postanete lik v tuji zgodbi. Poskušali smo povedati njihovo zgodbo, ki govori tudi o tem, da so med njimi pomembne razlike.

Ko ste bili novopečeni Ljubljančan, ste doživeli izpad tik pred predstavo Ali: Strah ti pojé dušo. Povejte nam, kaj se je takrat zgodilo.
Incident je po mojem mnenju nepomemben in o njem ne bi veliko govoril. Neki zelo uglajeni gospod se je usedel na evakuacijsko pot, jaz pa sem ga prosil, naj se umakne. Potem mi je zelo grobo odvrnil, da me ne razume. Čim preprosteje sem mu poskušal pojasniti, da tam ne sme sedeti iz varnostnih razlogov.

V srbščini?
Ja. Odgovoril mi je, da moram v Sloveniji govoriti slovensko. To je zame nepomembna izkušnja, ki sem jo doživel v Ljubljani, saj živim v svojevrstnem gledališkem mehurčku. Moje izkušnje so popolnoma drugačne.

Kakšne?
Živim precej zaščiteno, zlasti če se primerjam z zgodbami ljudi, s katerimi se pogosto vozim med Ljubljano in Beogradom, saj grem večkrat v Beograd. Peljem se z raznimi ljudmi, tovornjakarji, sezonskimi delavci … Njihove izkušnje so popolnoma drugačne od mojih. Kolikor bližje ste srednjemu razredu, toliko manj ste izpostavljeni tovrstnemu nasilju, strukturnemu ali neposrednemu. Takrat ste tudi veliko lažje razsvetljeni in strpni. Spuščate se po družbeni lestvici. Ljudje vedno bolj ogrožajo drug drugega. Na primer, za voznika kombija, ki je prisiljen voziti 12 ur na dan, je Slovenec delodajalec, ki ga neusmiljeno izrablja. Zato sovraži vse Slovence. Predstavljam pa si tudi Slovenca, ki mu Srb odžira delo, ker je pripravljen delati 12 ur, zato sovraži kdo ve koga. Mislim, da sem s tega vidika na varni strani. Ljudi ne moti, da govorim srbsko, in raje govorijo z mano v srbščini kot v slovenščini. Tako mi seveda ne pomagajo, ravno nasprotno ... (smeh)

Zanimivo bi bilo slišati, kakšne izkušnje ste pridobili na Švedskem, kako je tam biti tujec. Na Švedskem ste živeli, preden ste se priselili v Slovenijo. Tam zdaj živi vaš sin, ki ga pogosto obiskujete.
To je povezano s prejšnjim vprašanjem. Ker sem tam delal kot fizični delavec in so bile moje izkušnje bolj podobne tistim, o katerih sem ravno govoril. Bil sem samo eden izmed nekdanjih Jugoslovanov, ne Srb ali pripadnik druge narodnosti. Nisem mogel delati v gledališču, ker je to okolje tesno zaprto. Razen res zelo dobrih prijateljev Švedov, ki sem jih spoznal, je bila večina ljudi nežno ksenofobična. Švedi vam nikoli ničesar ne povedo v obraz, zato včasih potrebujete celo leto, da dojamete, kaj si mislijo o vas. Spadate pa v kategorijo, iz katere se ne morete premakniti niti za korak.

Kdo pa so švedski čefurji?
V Srbiji smo čefurjem rekli dizelaši, to je tudi povezano z narodnostjo. Na Švedskem pa jim pravijo juge. Izraz je nastal v 90. letih, tako kot dizelaši in čefurji. Juge so vsi priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi tisti, ki popravljajo avtomobile in čistijo ulice. To so tudi Slovenci, ne samo Srbi, Bosanci in Albanci.

Izhajate z Balkana, zato je zanimivo, da ste ob poroki s Slovenko svojemu priimku dodali še ženinega. Zakaj?
Ne, njenemu priimku sem dodal svojega in nastal je Ramšak Marković. Tako sva se dogovorila, ker se lepše sliši. Zakaj sem to storil? Ne vem, to je nekaj, kar sem lahko prinesel v zakon – svoje ime. Želel sem, da bi se enako pisala. Rad bi, da bi imela družino in ne bi bilo treba razmišljati, kako se bo pisal najin otrok. Razlogi so praktični in simbolni.

Kako pa se na to odzivajo na primer v Srbiji?
Ljudje, s katerimi živim, so strpni – to je moj privilegij. Nikogar ne moti, verjetno se komu zdi malo nenavadno, a to je vse.

Ste eden naprednejših Srbov.
Mislim, da ne. To so samo razlike, kot pri Emigrantih. Kdo pa je napreden … Najprej je treba videti predstavo.

Kaj še v slovenski kulturi cenite in odkrivate? Zelo uspešno sodelujete s Sebastijanom Horvatom.
To je obsežno vprašanje. Kolikor bolje spoznavam tukajšnjo kulturo, toliko bolj me prevzema njena sposobnost, da prenaša močne vplive avstrijske, italijanske, nekdanje jugoslovanske oziroma srbohrvaške, madžarske kulture, ki se kažejo v narečjih, kulinariki in drugem, hkrati pa ohranja veliko svojega izvirnega, povezanega z zgodovino. Navdušuje me tudi to, da ji je tako silovito uspelo obstati brez države, ki bi jo podprla.

Kateri izzivi so še pred vami? Pripravljate film …
Zdaj je v produkciji film po mojem scenariju. Naslov je Jugo Florida, režiser je Vlada Tagić, eden izmed režiserjev nadaljevanke Jutro bo spremenilo vse/Jutro će promeniti sve. Zmagali smo na največjem natečaju Srbskega filmskega centra. Pričakujem, da se bo snemanje začelo čez slabo leto.
Odlično. Veliko sreče tudi v prihodnje.