Na slavnem festivalu Fringe, ki ga vsako leto prirejajo v škotski prestolnici, te dni odmeva plesna predstava Caitlin, morda prva, ki pozornost posveča pesnikovi ženi in njunemu travmatičnemu, z alkoholizmom zaznamovanemu zakonu. Zakonca - v njuni vlogi sta se vživela Eddie Ladd in Gwyn Emberton - enkrat ljubeče, drugič agresivno plešeta, popivata, se pričkata in plezata drug po drugem v začaranem krogu, ki ga tvorijo gledalci, tiha družba tega namišljenega srečanja Anonimnih alkoholikov.

Caitlin prvič pride do besede
V predstavi je samo kakih 12 replik, ki jih izgovori "Caitlin" - prav tako umetnica, plesalka irskega rodu, katere kariera je bila vedno v senci veliko slavnejšega moža. "Mišljeno je bilo, da bova enakopravna, a se ni izšlo tako," deklamira Eddie Ladd, ki s svojim pojočim valižanskim naglasom spominja na velikega pesnika. Dylan Thomas v tej predstavi ne dobi besede - njegov lik nima nobene replike. "Besede so bile vedno njegova domena, zato smo sklenili, da ga bomo utišali in dali glas njej," je pojasnil Gwyn Emberton. V posameznih prizorih se soplesalka dobesedno ovije okrog njegove glave ali pa mu z rokami prekrije usta, da bi ga utišala.

Utelešenje pogubljenega poeta
Dylan Thomas je bil priljubljen pesnik že v času življenja, a se ga je v zadnjih letih, ko je živel v New Yorku, kjer je pri komaj 39 letih tudi umrl, prijel sloves "razbijaškega, pijanega in pogubljenega poeta". Zakonca sta v resnici popivala skupaj: njun zakon je bil izjemno buren in poln nezvestobe, a sta bila skupaj vse do Thomasovega prezgodnjega konca leta 1953.

Caitlin, ki je Thomasu rodila dva sinova in eno hčer, ga je preživela za več kot štiri desetletja. Umrla je leta 1994 na Siciliji, kamor se je zatekla že kmalu po moževi smrti. Svoje življenje je popisala v knjigi Leftover Life to Kill, v kateri je v središče postavila odločitev vdove za pobeg nekam daleč, kjer si omisli mlajšega ljubimca in se še naprej vdaja alkoholu.

"Ljudje romantizirajo razmerje, ki je v njihovih očeh divje in razposajeno. No, potem pa za hip uzrejo, kako je to videti v resnici - pa ni to še niti polovica cele zgodbe," razmišlja Laddova. Gwyn Emberton je prepričan, da je Thomasov sloves boema danes pretiran, medtem ko Caitlin percepcija javnosti tlači v vlogo "demonske muze". "Številni Valižani v njem vidijo veličastno, genialno osebnost, v njej pa tisto nadlego, ki ga je speljala na krivo pot." Predstava Caitlin je tako v resnici poskus, vsaj na neki intimni način popraviti to zgodovinsko krivico.

Predstava je krstno izvedbo doživela že leta 2014, v okviru praznovanja Thomasove stoletnice, a je bila tako dobro sprejeta, da jo po turneji v Walesu zdaj uprizarjajo tudi drugod.

Bogata domišljija, slikovit jezik
V Thomasovih stihih je zaznati sledi simbolizma, opisujejo ga kot ustvarjalca z bogato domišljijo, ki je uporabljal slikovit, metaforični jezik. Pisal je o naravi, ljubezni, smrti in otroštvu, ki ga je povzdignil v podobo nepokvarjenega idiličnega sveta.

Med njegova glavna dela spadajo pesniške zbirke Twenty-Five Poems (Petindvajset pesmi) iz leta 1936, Deaths and Entrances (Smrti in vhodi) iz leta 1946 ter radijska igra Under Milk Wood (Pod mlečnim gozdom) iz leta 1954. Leta 1940 je izdal tudi zbirko avtobiografske kratke proze, naslovljeno A Portrait of the Artist as a Young Dog (Portret umetnika kot mladega psa).