V SNG-ju Maribor so premierno uprizoritev doživele štiri drame Motokija Zeamija, očeta japonskih no-iger, združena pod skupnim naslovom Veter v vejah borov. Pod režijsko taktirko Jerneja Lorencija, ki z nekonvencionalno odrsko estetiko spada med bolj prepoznavne režiserje mlajše generacije, so japonsko klasiko s petjem in igranjem obudili Nataša Matjašec, Mateja Pucko, Vladimir Vlaškalić, Matevž Biber, Matija Stipanič, Zvezdana Novaković in Anush Apoyan.

Minljivost in mimobežnost življenja prek estetike gledališča
Poleg petja in plesa no-igre združujejo tudi glasbo in poezijo, v tradicionalni obliki na Japonskem pa so smeli na oder stopiti le moški igralci. Za upodobitev žensk, starcev, demonov in nadnaravnih junakov so si nadeli maske, izrezljane iz cedrovega lesa. Uprizoritve združuje visokoestetski umetniški užitek, pogojen s tremi lepotnimi merili; očarljivost in cvetje predstavljata dvojnost naravnega in minljivega (pri čemer tudi gledališče samo umira z vsako predstavo znova), tretja estetska sestavina pa je izvirnost.

Dramaturg predstave Njeboša Pop Tasić je v gledališkem listu zapisal, da je za no-igre zelo značilna distanca ali – kot bi v brechtovskem gledališkem žargonu rekli – potujitveni učinek. "Igralec je hkrati pripovedovalec in tolmač lika, ki ga igra. Včasih se njegov glas celo združi z glasovi zbora. Stranski liki oz. igralci podpirajo glavni lik v njegovi izraznosti. Način pripovedovanja in igranja je stiliziran, zgodbo se prikazuje kot že preživeta izkušnja."

Brez vizualnih kopij japonskega
Kot je povedal Lorenci, prva slovenska odrska interpretacija skozi uporabo lastnega uprizoritvenega jezika izhaja iz poskusa materializacije arhetipskega duha no-drame in muzikaličnosti, ki je ena bistvenih prvin no-gledališča. Režiser predstave pravi, da gre za precej posebno, enostavno, minimalistično predstavo, ki nikakor ne kopira ničesar strukturno ali vizualno japonskega, ampak skuša odkrivati svoj avtentičen, lasten, sodoben, naš osebni jezik.

Po besedah umetniškega vodje mariborskega gledališča Vilija Ravnjaka gre pri postavitvi japonskih no-iger na naš oder za izziv, s katerim se pridružujemo iskateljskim, inovativnim težnjam sodobnega gledališča. Ob tem je še dodal, da tovrstne igre v Evropi niso pogosto uprizarjane, ker so tako izrazito japonske, da jih ni mogoče prenesti v drugo okolje brez tega, da jih zelo spremenite v uprizoritvenem smislu.

Občudovanje vrhovnega vojaškega poveljnika
Začetnik japonske klasične no-drame Motokijo Zeami (1363–1443) je bil vsestranski gledališčnik, ki se je umetnosti igre učil od očeta Kan'amija. Ko je Kan'amijeva gledališka skupina nastopila pred sedemnajstletnim šogunom Ašikago Jošimitsujem, je dvanajstletni Zeami na vrhovnega vojaškega poveljnika naredil zelo dober vtis.

Šogun je postal pokrovitelj njune gledališke skupine in, kot trdijo nekateri viri, Zeamijev intimni prijatelj. S pomočjo šogunove podpore sta oče in sin postavila praktične in teoretične temelje za nastanek no-gledališča, ki je v marsikaterem pogledu spominjalo na antično gledališče.
Ko je leta 1384 Kan'ami umrl, je Zeami nadaljeval vodenje gledališke skupine in izpopolnjevanje no-iger.

Stalna ekipa
Lorenci je zbral svojo stalno ekipo: dramaturga Njeboša Pop Tasića, scenografa Branka Hojnika, kostumografko Belindo Radulović, glasbo je prispeval skladatelj Branko Rožman. Besedila (Hačinoki, Kantan, Kumasaka, Sekidera Komači) pa je iz stare japonščine prevedla Barbara Rovan. Vse štiri no-igre, vključno z neuprizorjeno igro Busu, so objavljene v gledališkem listu.

L. Š.