"Starejši zagovarjajo ideale, za katere so se zavzemali kot pripadniki študentskega revolucionarnega gibanja konec šestdesetih let 20. stoletja, mlajši pa so individualisti sodobne družbe, ki so nenehno v stresu in vse napore vlagajo v študij in uspešnost, ne poznajo pa več sproščenega druženja. Jasno je, da se bosta morali sprti strani na neki točki zbližati …" piše v napovedniku za nocojšnjo premiero komedije Sosedje v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), ki poteka pod taktirko gledališke in filmske režiserke Tinaje Zinajić.

Predstava je nastala po filmski uspešnici Wir Sind Die Neuen (Mi smo ta novi) nemškega režiserja Ralfa Westhoffa iz leta 2014, ki je na Münchenskem filmskem festivalu prejela glavno nagrado. Dve leti pozneje je Westhoff filmsko predlogo priredil tudi za gledališke odre. Besedilo je prevedla Anja Naglič, ki je na novinarski konferenci povedala, da je bil v izvirniku uporabljen splošno pogovorni jezik, zato je predlagala, da bi vseeno ločili govora različnih generacij in s tem igro naredili bolj živo.

Najrazličnejši zapleti v trku generacijskih vrednot
Zgodba govori o treh starostnikih, ki so si v študentskih letih delili stanovanje, pozneje v življenju pa so se njihove poti razšle. Na stara leta spet navežejo stike in se odločijo ponovno zaživeti skupaj, njihovo skoraj mladostniško veselje pa prekinejo sosedje – trije resnobni študenti, ki spoštujejo hišni red in zahtevajo, da starejši sosedje prevzamejo nekatere dolžnosti. Oba tabora trmasto vztrajata vsak pri svojem in se zapleteta v medgeneracijski konflikt, ki pa je glede na naša stereotipna pričakovanja duhovito obrnjen na glavo.

Starejšo trojico v komediji igrajo Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša in Tomo Tomšič. V vlogah študentov pa nastopajo Veronika Železnik, Kaja Petrovič in Nejc Jezernik.

Kaja Novosel: "Sosedje so element vsakdana, ki nam lahko zelo intenzivno ukrojijo življenje."
Za sceno predstave je poskrbel Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf je Matic Hrovat. Dramaturginja ljubljanske postavitve je Alenka Klabus Vesel, ki je povedala, da je gledališka predloga nekoliko okleščena, režiserka Zinajić pa je dodala, da je besedilo "enostavno, ni pa prazno". Med drugim kaže na pogum starejših, ki pri več kot 60 letih odprejo novo poglavje in sporočajo, da ni nikoli prepozno za spremembe.

"Besedilo, ki se poskuša ogibati stereotipom na način, da pravzaprav generira nove stereotipe, pa ta odnos ustvarja prek na videz mimobežne, a v resnici precej kompleksne medosebne interakcije – sosedske", je v gledališkem listu zapisala Kaja Novosel. "V družbah industrijske moderne sta se zgodili predvsem dve veliki spremembi v odnosu med generacijami: za nove generacije ni dovolj, da si samo pridobijo znanje predhodnic, da sprejmejo tradicijo, ampak morajo preseči starejše generacije, če se hočejo potrditi. Vsaka nova generacija v sodobni družbi želi biti inovativna, izvirna. Ta pritisk dodatno vzpostavlja medgeneracijske napetosti," pa na istem mestu zapiše Mirjana Ule, ki zaključi, da "ko se 'ta mladi' pod pritiski in brez podpore lastne podporne mreže zlomijo, jim 'ta stari' pridejo pomagat. Izkaže se, da so vendarle vrednote ta starih, kot so solidarnost, empatija in sočutje, univerzalnejše in pomembnejše od pragmatičnih materialno-kariernih vrednot mladih. To je pomembno sporočilo besedila in uprizoritve za naš razčlovečeni svet."