Drevi v petek bo predstava dočakala premiero, isti dan pa sta izšli še istoimenski knjiga slik ter dramska pesnitev. Projekt Ni mogoče čakati zaman, nastal v sklopu programa Glej, rezident v koprodukciji z društvom Pekinpah, izrisuje, izpoveduje in izvaja bližnje vezi med oddaljenimi svetovi. "Komeljeva strastna poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Leji Jurišić, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja," so zapisali v Gledališču Glej.

Spletno predstavitev projekta je povezoval literat in kritik Muanis Sinanović, ki je dejal, da sta soavtorja posebna glasova, z močno individualno prezenco: "Projekt je po svoje logičen in hkrati presenetljiv, ker poraja številna vprašanja o tem, kako se lahko tako izrazite poetike povežejo med seboj." Je pa razkril tudi, da sta se soavtorja dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, hkrati pa, da ne bosta sklepala kompromisov.

Ni mogoče čakati zaman je tretji projekt Leje Jurišić v soavtorstvu po sodelovanjih s pianistom Milkom Lazarjem (De facto) in igralcem Markom Mandićem (Skupaj). Pri izbiri soavtorjev jo sicer vselej najprej nagovori umetnost določenega ustvarjalca, dejala pa je, da so bila vsa tri omenjena sodelovanja zelo podobna v tem, da so bila globoka in brezkompromisna, zelo različna pa z vidika končnih izdelkov.

"Največji živeči pesnik"

S Komeljem, ki ga je označila za "največjega živečega slovenskega pesnika", sta začela delati januarja, Lejo Jurišić pa je pri tem zanimalo predvsem, kako povezati ples, telo in besedo. Komelj je dejal, da sta sicer najprej začela ustvarjati z idejo, da bo on ustvaril knjigo slik, za katere sam meni, da niso daleč od plesa oz. od odrskega izraza, nato pa je začel pisati še t. i. statični misterij.

Besedilo je sicer začelo nastajati že pred koronakrizo, a je Komelj večkrat pomislil, da se je zasnova sodelovanja nekako ujela v specifično situacijo, ki jo danes živimo – tekst namreč govori o ustavitvi in o čakanju. Namenoma sta se tudi odločila, da Komelja na odru nadomesti kamen, tako da Leja Jurišić v predstavi izvaja dialog s kamnom. Komelj je aktualnost prepoznal tudi v tem sodelovanju prek daljav, "ki lahko oddaljijo ali pa zbližajo oz. pokažejo drugačne možnosti povezovanj".

Komelj je razkril še, da v projektu skozi različne medije in načine vsebine ter bitja vstopajo iz različnih prostorov v slike in nato na oder. Po njegovih besedah se "projekt zavestno odpira stvarem, ki ostanejo zunaj v današnji umetnosti, a so ključne za današnjo eksistenco".

Zaradi koronakrize namesto gledalcev kamni

Predstava bo premierno uprizorjena v petek ob 19.30 v Gledališču Glej, a brez gledalcev. Namesto njih bodo na stolih kamni. Leja Jurišić je najradikalnejše ljubitelje umetnosti povabila, naj na predstavo pošljejo svoj kamen. Po spletu mu lahko kupijo vstopnico in ga v petek prinesejo v zaboj pred Gledališče Glej, v naslednjih dneh pa ga po dogovoru prevzamejo. Misel, ki spremlja predstavo, je po besedah umetnice tudi: "Bomo prenehali biti kamni ali pa se bomo spremenili v kamne, kot so to postali gledalci te predstave."

223 Komeljevih slik

V petek pod okriljem Pekinpaha prav tako izideta knjiga 223 Komeljevih slik Ni mogoče čakati zaman in pa njegova istoimenska dramska pesnitev oz. statični misterij. Za scenografijo, luč in kostum je poskrbela Petra Veber, sicer pa za celotnim projektom stoji številčna ekipa.

Predpremierni intervju

Pred premierno predstavo sta ustvarjalca v intervjuju spregovorila za STA. Z njima se je pogovarjala Maja Čehovin Korsika.

Leja Jurišić, Ni mogoče čakati zaman je predstava, s katero sklepate trilogijo sodelovanj, ki vključuje še projekta De facto s pianistom Milkom Lazarjem in Skupaj z igralcem Markom Mandićem. Kdaj ste k projektu povabili pesnika, umetnostnega zgodovinarja in slikarja Miklavža Komelja?
Leja Jurišić: Marko Mandić, Milko Lazar in Miklavž Komelj so zame res veliki umetniki in me skrajno veseli, da delajo v Sloveniji in da z njimi sploh lahko sodelujem. To so res poglobljena sodelovanja. V takih sodelovanjih se maksimalno razgalim, delim vse, a hkrati tudi zase vzamem vse, kar potrebujem.

S Komeljem sva se spoznala že prej, leta 2018 pa sva, on kot dramaturg, jaz kot performerka, sodelovala v projektu Bare Kolenc Izumitelj na Zemlji, tedaj sva se imela priložnost tudi bolje profesionalno spoznati. Od takrat naprej sem želela delati z njim, soavtorsko, enakovredno. Sem pa bila kar v zadregi, kako ga povabiti v tako sodelovanje in sem precej časa odlašala s konkretnim povabilom. Ko sem ga povabila, je privolil. Zelo na začetku procesa sva se odločila, da bova intenzivno sodelovala, na koncu pa pokazala vsak svoj produkt, kjer bodo zadnje odločitve sprejete brez omahovanj in ne bo treba soglašati z nečim samo zato, ker je od obeh. Zanimivo je tudi sosledje odnosov med umetnikoma v vseh treh projektih. Z Mandićem sva na odru fizično skoraj neločljiva. Z Lazarjem se niti enkrat ne dotakneva, razen na poklonu oziroma sva celo ves čas na odru na razdalji nekaj metrov. S Komeljem se fizično na odru sploh ne srečava. Je pa namesto njega tam kamen. To ni solopredstava. To je duet na daljavo. Mnogo relacij se v tej predstavi zgodi na ogromno daljavo.

Miklavž Komelj, zakaj vas torej ne bomo videli na odru?
Miklavž Komelj: To je nastalo nekako spontano. Leja Jurišić me je povabila k sodelovanju, potem ko sem ji razlagal, da mi je obisk pri zobozdravniku načeloma manj neprijeten od večine obiskov v gledališču. Leja Jurišić seveda zame transcendira vsako gledališče, ona je onkraj vsega. Sicer pa, kdo pravi, da me ne boste videli na odru? Morda me boste videli bolj, kot če bi bil tam v fizični pojavnosti. Predstava Leje Jurišić je navsezadnje prav tako misterij, kot je to moj tekst.

Naslov projekta Ni mogoče čakati zaman, ki ga poleg predstave sestavljata še Komeljevi knjiga slik in dramska pesnitev, je zelo aktualen. Morda se med epidemijo prav vsak sprašuje, na kaj čaka in ali čaka zaman. Kako sta vidva prišla do tega naslova in kaj z njim sporočata?
Leja Jurišić: Komelja sem v projekt povabila zato, ker sem se želela ukvarjati z relacijo telo-beseda. Telo, ki je še vedno sekundarnega pomena, za katerega še vedno nočemo razumeti, da je nosilec velikega znanja, in beseda, ki sicer nosi na videz pomensko moč v današnji družbi, a je hkrati čedalje bolj banalno uporabljena, celo izrabljena. Mogoče se telo in beseda danes stakneta prav v tem, da sta v današnji družbi oba dobesedno zlorabljena. Komelj je vstopil v projekt z delno napisanim tekstom Ni mogoče čakati zaman. A ko se je sodelovanje resno začelo, je, kot je sam rekel, pisal neverjetno hitro in ga tudi hitro dokončal. To je bil jasen znak, da je sodelovanje plodno. Ker mi je bil sam naslov izjemno všeč, sem si po tihem v nekem trenutku želela, da bi bil to tudi naslov moje predstave oziroma celotnega projekta. Ko sem mu to omenila, mi je povedal, da je tudi on po tihem o tem razmišljal. Ko se je začela epidemija in je trajala in še traja, je postal na videz bolj aktualen. V resnici pa se Komeljev statični misterij ukvarja prav z vprašanjem časa na način, ki je v odrski umetnosti, kot jo razumem jaz, bistvenega pomena. Ne gre več za linearni čas, gre za čas v času ali na splošno za pravilnejši pomen časa. To, da štejemo, je že v redu. Ampak najbolj štejemo denar in leta. Sploh leta nas vse ali pa večino frustrirajo. V starosti generalno ne vidimo nič drugega kot odvečnost, bolečino. In prav v času korone to na grozno žalosten način postaja jasno. Zakaj ni nobenih člankov, kaj si res stari ljudje, najbolj ogroženi, mislijo o današnjem času? Zakaj ne želimo prisluhniti njim, ki so na tej Zemlji dali že "vse skozi" in v resnici največ vedo o zakonih tostranskega življenja? Zato, ker smo obsedeni s štetjem in časa v zahodni civilizaciji še vedno ne želimo razumeti drugače.

Miklavž Komelj: Statični misterij je bil napisan, preden je bila v Sloveniji razglašena pandemija, v času pandemije pa sem ga še revidiral. Sicer pa se protagonist v mojem statičnem misteriju ne sprašuje, na koga čaka, in še manj se sprašuje, ali čaka zaman; on ve, da ne čaka zaman. In ve, koga čaka; njegova stava je v popolnem nasprotju z današnjo civilizacijo, ki postavlja dvom nad gotovost. On ve, da je dvom način, da se pred nečim zaščitimo, samo gotovost pa je popolna izpostavitev. Kot bi rekla sveta Terezija Avilska: En esto yo no puedo dudar. (O tem ne morem dvomiti.)

Kaj pa vaša knjiga slik in zakaj ste se odločili, da knjigi v sklopu projekta izideta posebej?
Miklavž Komelj: To sta pač dve knjigi, tako kot sta dva človeka dva človeka ali tako kot sta dva kamna dva kamna. Prvotno je bila načrtovana samo knjiga slik, izbor iz velikega cikla o akcijah skrivnostnega Bitja, ki nastaja kot delo v razvoju. Ko pa sem videl, da bom v času tega projekta dokončal tudi svoj tekst, mi je založba Pekinpah z neverjetno velikodušnostjo omogočila ločeno objavo tega teksta.

Bi razkrila morda še kaj več o sami predstavi?
Leja Jurišić: Predstava vstopa v ultimativen odnos z drugačnostjo. Gre za duet s kamnom, čisto navadnim kamnom iz Primorske, ne z nekim dragim kamnom ali celo z diamantom. Že tu odstopam od vrednotenja, kaj je vredno in kaj ni, kaj ima vrednost v današnji družbi in kaj ne. Ta "moj" kamen ni lep, je navaden kamen. Torej ni nekaj, kamor smo že usmerili svoj vrednostni sistem in ga opredelili kot vrednega obstoja. Je pa zame to prekrasen kamen. Po drugi strani je kamen nekaj, kar nas v popolnosti obdaja. Na neki način so vsi naši produkti narejeni iz kamna, če ne neposredno pa posredno. To se sliši neverjetno. Naslednje vprašanje, ki me je vznemirilo, je bilo, koliko je ta kamen, s katerim delava, star in se mi je zvrtelo v glavi. Je star sto tisoč let, milijon, milijardo let, več milijard? Spet štetje. Kaj je on vse dal skozi, kje je bil, kako točno je prišel na površino zemlje? Sama vprašanja, na katera ne znam odgovoriti. So pa to ista vprašanja, razen glede starosti, na katera racionalno ne moremo odgovoriti, ko smo v odnosu z določeno osebo, celo z zelo bližnjo, kaj šele z nekom druge rase ali drugega spola. Samo ta oseba sama lahko potencialno odgovori na ta vprašanja. Če pa poslušamo Junga, pa še sami zase v resnici še vedno ne vemo, za kaj pravzaprav gre. Kamen je prišel na oder zaradi sodelovanja s Komeljem. V nekem smislu je tam tudi namesto njega ali pa zanj. Najino sodelovanje se ukvarja prav z vprašanjem, kje je daljava lahko bližina, oziroma bližina resna oddaljenost.

Na kateri točki sta se vajina specifična umetniška glasova najbolje prepletla in kje so se morebiti pojavili trki?
Leja Jurišić: Glede na to, da sva sodelovanje zastavila kot proces, ki se mu lahko neizmerno prepustiva, prav zato, ker bova na koncu ustvarila avtonomna umetniška dela, je lahko do trkov prihajalo samo na individualni ravni, v samem sebi, s svojimi lastnimi ideologijami in vrednotami.

Miklavž Komelj: Oh, ni šlo samo za eno točko, preplet se je dogajal ves čas na različnih ravneh – prepoznavanje teh prepletov pa je prepuščeno tistim, ki gledajo. Trkov pa med nama sploh ni moglo biti, ker je bilo sodelovanje zastavljeno res brezkompromisno. Tako brezkompromisno, da je bil tu trk res lahko samo trk s samim sabo, kot pravi Leja Jurišić. Prav to pa spet govori o čisto posebni bližini, ki se je vzpostavila v tem sodelovanju. Leji Jurišić sem resnično hvaležen za to magično izkušnjo.

Smo v času, ko gledališča ostajajo zaprta, a predstave še vedno nastajajo. Odločili ste se, da danes premiero izvedete za zaprtimi vrati in namesto gledalcev postavite kamne. Gre za simbolno gesto prisotnosti v odsotnosti ali morda za kaj drugega, kaj več?
Miklavž Komelj: Kamni niso namesto gledalcev, kamni so gledalci.

Leja Jurišić: Na predstavo vedno pride občinstvo, ki je zainteresirano za uprizoritveno umetnost, in pa tisti, ki poznajo nastopajoče ali avtorje, predvsem pa gre za predstavnike iste vrste, kot so nastopajoči. Glede na to, da gre tu za duet s kamnom in ker je trenutno za človeško občinstvo javno druženje prenevarno in prepovedano, bo, dokler bodo trajali epidemija in vladni ukrepi, v občinstvu sedelo samo kamenje.

Treba je omeniti, da meni kot izvajalki to ni najlažje, a je konceptualno nujno, poleg tega pa je treba razumeti, da umetnost nastaja tudi, ko smo ljudje izolirani, pa tudi, da je videoumetnost nekaj drugega kot odrska umetnost. Prenašanje predstav po spletu je smiselno samo, če predstava deluje v videoformatu ali je narejena za videoformat. Tako prenesenih z odra na video pa nisem videla v času epidemije zelo veliko, saj gre za čisto drugačno pozornost.

Odrska umetnost predpostavlja nastopajočega in občinstvo. Če ni občinstva, še ne pomeni, da ni nastopajočega. Če v občinstvu žal tokrat še ne morejo sedeti ljudje, še ne pomeni, da je treba izločiti vse potencialno občinstvo. Bodo pa tudi po epidemiji v občinstvu skupaj z ljudmi sedeli kamniti gostje.