Režijo glasbene uprizoritve je prevzel makedonski režiser in skladatelj Marjan Nećak.

Staša Prah je s SSG-jem Trst sodelovala že pri produkcijah Pes, noč in nož, Grozljiva lepota in Hamlet. Tokrat kot dramatičarka in dramaturginja podpisuje besedilo, ki vsebinsko sega v sredozemsko literarno dediščino in črpa iz slovenske mitologije, obenem pa ponuja iztočnice za spopadanje s težavami današnjega časa.

Lepa Vida je zgodba o hrepenenju po ljubezni, svobodi in uresničevanju življenjskih sanj. Z Vidino pustolovščino glasbena uprizoritev opozarja na prepogosto pomanjkanje te življenjske sile v današnjem svetu. "Lepa Vida je opomin, da smo pozabili hrepeneti po nečem, kar imamo radi," je Nećak zapisal o smislu uprizoritve in same zgodbe.

Kot je za Radio Slovenija povedala Staša Prah, se ji je zdelo pomembno dati besedo tudi možu in predvsem otroku, "ki je v tej zgodbi Lepe Vide samo simboličen moment, kar zapuščamo ali nekaj, za kar ne poskrbimo".

Naslovno junakinjo igra Anja Drnovšek, mož je Danijel Malalan, sin Rok Matek in usodni mornar Blaž Popovski. Vsi utelešajo like, med katerimi se prepletajo niti njene zgodbe – od dolžnosti in materinskega čuta do potrebe po osmišljanju življenja. "Vsakdo si zasluži najprej biti sam svoj, šele potem postati nekomu starš, otrok, prijatelj. Ljudje okoli nas prihajajo in odhajajo, toda naš lastni in neločljivi jaz vedno ostaja z nami," je ob stiku z mitom, ki je doživel že številne predelave, zapisal režiser.

Lepa Vida je, kot so zapisali v gledališču, tudi zgodba o sodobni ženski, govori proti družbenim stereotipom, v tej drami pa je predvsem zgodba o prebujeni zavesti vsakega človeka, ki si privošči iskanje sreče. Tema je vsepovsod v dramskih in literarnih delih, ki jih Staša Prah v besedilu povezuje z mitom Lepe Vide, da bi ustvarila asociacije z umetniškimi predelavami Ivana Cankarja, Andreja Rozmana - Roze, Williama Shakespeara, Moliera, Edmonda Rostanda, pa tudi z besedili nekaterih popevk.

V tržaškem okolju se z zgodbo Lepe Vide sklada tudi usoda aleksandrink, ki so v iskanju zaslužka in boljšega življenja odhajale v Egipt. "Zato, da bi našle sebe, da bi nahranile družino, da bi našle ljubezen in seveda potešile hrepenenje, kakršno koli pač to je," za Radio Slovenija pove Anja Drnovšek.

Bistveni element predstave je glasba. Ta je navsezadnje tudi izrazno sredstvo režiserja, ki je v svoji karieri napisal veliko glasbe za dramske, operne in baletne predstave, muzikale, filme, televizijo, virtualne razstave in muzejske postavitve. V tej predstavi je Nečak uglasbil dialoške dele, poezijo pa pretvoril v recitativ. Po njegovih besedah sta dramaturgija in glasba v predstavi enakovredni.

Avtorsko ekipo predstave sestavljajo še oblikovalec giba Klemen Janežič, za kostumografijo je poskrbela Jelena Proković, avtor videoprojekcij je Marin Lukanović, svetlobo sta poleg režiserja oblikovala še Vid Prinčič in Amar Ferizović, režiser je tudi avtor scenografije.

Predstavo lahko v veliki dvorani SSG-ja gledalci ujamejo do 21. januarja. Goriška ponovitev na odru Kulturnega centra Lojzeta Bratuža bo sledila 22. januarja. Tržaška premiera in vse ponovitve bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi.