Po besedah ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja "živimo v hitrem, relativno nepreglednem času, ne znamo se več ustaviti, nadzorovani smo z vseh koncev", vse bolj se zapiramo, strah nas je drugačnega, ljudje so vedno bolj osamljeni, brez resnične intime, svet je prepojen s strahovi in -izmi, med obema spoloma pa je napeto ozračje. Vse to so okviri letošnje sezone in o vsem tem govorijo Tatovi," pravi.

Dea Loher v Tatovih prepleta fragmentarne zgodbe 12 dramskih oseb, ki si v posameznih prizorih v različnih kombinacijah in odnosih tudi prekrižajo pot. Igra se začne, ko se nekega jutra Finn Tomason zbudi in se zave, da noče več vstati. Njegova sestra Linda je videla volka, a ne ve, s kom bi spregovorila o tem, njun oče Erwin mora na operacijo sive mrene, a bi se raje pogovarjal o vremenu ali zvezdah. Moniki Tomason ponudijo v službi napredovanje, a če bo odslej delala v tujini. Gospod in Gospa Schmidt imata občutek, da ju obiskuje neka žival, ki pušča sledove, a je nikoli ne vidita. Mira je noseča, noče imeti tega otroka, a želi ostati skupaj z otrokovim očetom Josefom. Josef si želi otroka in se odloči, da bo rešil Mirino težavo. Irin mož je izginil iz hotelske sobe in policist Tomas dela zapisnik o tem. Gaby je komajda ušla Rainerjevemu napadu in sprašuje policista, ali lahko prijavi napad šele pozneje, če bi jo spet napadel.

Kako usodno je lahko zatiskanje oči
Kot pravi Ivana Djilas, odpirajo Tatovi teme, ki nas vse vznemirjajo; denimo kriza identitete, osamljenost in izgubljenost. Glasba in scenografija z vrtljivim odrom po njenih besedah ponazarjata, da življenje teče naprej, in sledita misli, s katero je napovedana tudi predstava, da je usodno, če se človek ne premika.

Dramaturginja predstave je Darja Dominkuš, ki pravi, da živijo protagonisti na obrobju mesta, ne čutijo pomanjkanja in stiske ter potrebe, da bi zašli na kriva pota, a vseeno s svojim življenjem niso zadovoljni. Počutijo se, da življenje ni tam, kjer so oni, da teče v vzporednem svetu. Zatiskajo si oči pred resnico. "Nekateri se zatekajo v sanjarije, drugi si delajo iluzije in želijo napredovati v službi, tretji eliminirajo vsako motnjo, ki jim pride na pot, četrti pa preprosto obupajo in se poslovijo od življenja," je ponazorila.

V predstavi nastopajo Jurij Zrnec, Nina Valič, Aleš Valič, Rok Vihar, Vanja Plut, Bojan Emeršič, Saša Pavšek, Gregor Baković, Eva Jesenovec, Saša Mihelčič, Boris Mihalj in Silva Čušin.

Prevod podpisuje Mojca Kranjc, ki je poudarila, da Dea Loher zelo dobro pozna gledališče in njegov jezik. V besedilo namreč vpleta možnosti, ki jih ponuja gledališka uprizoritev, kar je po njenem prepričanju v nasprotju z veliko večino slovenskih avtorjev. Obenem pa je to v nasprotju z večino nemških avtorjev, je to, da rada uporablja zvrstnost jezika in tudi prek tega poda svoje sporočilo.

Scenografija je delo Branka Hojnika, kostumografinja je Jelena Proković, glasbo podpisuje Boštjan Gombač. Oblikovalka giba in asistentka režiserke je Maša Kagao Knez, lektorica je Tatjana Stanič, oblikovalka videa Vesna Krebs, oblikovalka luči Mojca Sarjaš, asistentka kostumografinje Katarina Šavs in asistentka scenografa Sara Slivnik.