V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) je zaposlena od leta 1975, dve sezoni (1987/88 in 1988/89) je tam opravljala tudi delo umetniške vodje. Dejavna je tudi kot podpredsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), ki ga je dva mandata, med letoma 2004 in 2012, tudi vodila. Leta 2002 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magistrirala z delom Nevidni prostor med igralcem in lutko. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim je edina slovenska lutkovna ustvarjalka, ki je bil nagrajena na Festivalu monodrame in pantomime v Zemunu, je še povedala.

Trenutno načrtuje dva projekta, za katera si želi, da bosta doživela realizacijo. Eden od predlaganih projektov je predstava po srbski narodni pesmi, ki jo je priredil Ivo Svetina. Pripravlja pa tudi lutkovno predstavo za otroke po predlogi slovenskega avtorja, ki ga še ne želi razkriti; tematizirala bo istospolno usmerjene posameznike.

V Beograd in nazaj v Ljubljano
Rodila se je v Ljubljani in se leta 1965 vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, na oddelek za igro, kjer je opravila tri letnike, nato pa prestopila na gledališko akademijo v Beogradu, kjer je končala četrti letnik.

Še pred diplomo je igrala v beograjskem narodnem gledališču in upala, da bo dobila reden angažma, vendar se to ni zgodilo, za kar po njenih besedah obstaja več razlogov. Direktor ji je dejal, da morajo kljub takratnemu zagovarjanju načela bratstva in enotnosti najprej poskrbeti za svoje, obenem pa Pirjevčeva sklepa, "da jim je šel v nos tudi njen priimek". Njen oče Dušan Pirjevec je bil po njenih besedah začetnik odmikanja Slovenije od skupne države, kar je v 60. letih nakazal tudi v polemiki s srbskim pisateljem in politikom Dobrico Ćosićem, ki jo je moral končati, je pojasnila.

Zaljubljena v marionete
Ko se je vrnila v Ljubljano, so jo, kot se spominja, že skoraj odpisali. Prijavila se je na prosto mesto v Lutkovnem gledališču, ki ga je takrat vodil Matija Milčinski. Ker se je takoj zaljubila v marionete, je zaprosila starejšega kolega in mojstra marionetne animacije Petra Dougana, da jo nauči animacijo marionete.

Leta 1984 se je s štipendijo gledališča udeležila tečaja gledališče predmetov pod vodstvom Josefa Krofte na Mednarodnem lutkovnem inštitutu v Charleville-Mesieresu, v sezoni 1991/92 pa se je tam udeležila še študija Tehnologija izdelave lutk. To ji je prav prišlo pri pripravi predstave Nekoč je bil kos lesa, ki jo je tudi režirala.

Kot je povedala, je na Zahodu običajno, da znajo animatorji lutk te tudi izdelati, v nekdanjih socialističnih državah pa so bila področja lutkovnega ustvarjanja med seboj ločena. Zato še danes ni zaželeno, da igralec oziroma animator ve tudi kaj o izdelavi, je dejala. To se je izkazalo tudi, ko si je želela delati v delavnici gledališča, ki ga sicer jeseni po 40 letih zapušča, ker odhaja v pokoj.

Pirjevčeva se je že v času bivanja v Beogradu spopadla tudi s prevajanjem. Med drugim je v srbščino prevedla roman Petra Božiča Na robu zemlje, pozneje pa je prevajala tudi iz srbščine v slovenščino.
Ob letošnjem svetovnem dnevu lutk je za oddajo Oder spregovorila o marionetnem gledališču. Posnetku oddaje lahko prisluhnete v desnem okvirčku ali na spletni strani programa Ars.