V glavnih vlogah nastopata sopranistka Sabina Cvilak in tenorist Max Jota kot francoska kurtizana Magda in idealistični mladenič Ruggero.

Z opero, ki jo premierno uprizarjajo nocoj, se mariborska Opera poklanja stoletnici smrti italijanskega opernega skladatelja Giacoma Puccinija (1858–1924). Ob reprizah oper Manon Lescaut, Madama Butterfly in Turandot bo v letošnjem letu premierno uprizorila še Tosco, ki jo prinaša majski program.

Puccini je bil že za časa življenja priljubljen operni skladatelj. In še danes skoraj vsa njegova dela – z izjemo prvih dveh oper – sestavljajo železni repertoar večine svetovnih opernih hiš. Lastovka (La rondine), ki je bila sprva zamišljena kot opereta s praizvedbo na Dunaju, je manj znano delo iz skladateljevega zrelega obdobja, predvsem zaradi okoliščin, ki so vezane na njeno premiero. Zgoditi bi se morala v času prve svetovne vojne, ko sta bila Italija in tedanja Avstro-Ogrska na nasprotujočih si straneh, kar je preprečilo dunajsko premiero. Opera je svojo praizvedbo doživela v Monaku leta 1917.

Opera Lastovka navdušuje z obilico poskočnih valčkov, lahkotnostjo tona (zlasti v prvih dveh dejanjih) in romantično vizijo Pariza ter obmorskega juga Francije. Kot so ob predstavi zapisali v mariborskem gledališču, vsako od treh dejanj Lastovke evocira drugačen vidik francoskega življenja, pa tudi drugačen pogled na naravo ljubezni. Prvo dejanje je postavljeno v Magdin elegantni pariški salon, drugo se odvija v razvpitem, hrupnem plesišču sredi latinske četrti, tretje dejanje pa se dogaja na francoski rivieri v vili na obrobju Nice.

Poleg Sabine Cvilak in Maxa Jote v glavnih vlogah nastopata še sopranistka Valentina Čuden in tenorist Martin Sušnik v vlogah Lisette in pesnika Prunierja. Nastopajo še Sebastijan Čelofiga, Marko Žaler, Marko Škofič, Maks Feguš, Martina Ledinek, Mojca Potrč, Dada Kladenik, Terezija Potočnik Škofič, Nina Hvalec, Renata Krajnc, Mihael Roškar, Nina Hvalec ter Simfonični orkester SNG-ja Maribor in baletni ansambel.

Režiser, scenograf in kostumograf je Hugo de Ana, ki se je rodil v Buenos Airesu, kjer je diplomiral iz vizualnih umetnosti in kostumografije na umetniški akademiji Ernesta de la Corcove. Po diplomi je nekaj časa poučeval na Univerzi v Plati, a se je kmalu začel posvečati gledališču. Njegova gledališka kariera se je začela v Teatro Colon v Buenos Airesu, kjer je režiral vrsto oper, nato je deloval v čilski prestolnici Santiago de Chile. Kmalu se je s svojim prepoznavnim režijskim konceptom, ki izhaja iz spektakularne scenografije in posebne rabe odrske luči, uveljavil tudi v Evropi.