Zakaj zgodba o ženski, ki je ubila svoja otroka, da bi se maščevala možu Jazonu za njegovo nezvestobo, vzbuja naše zanimanje in razvnema našo domišljijo še po tri tisoč letih, v katerih je Medeja zasedala misli pisateljev, dramatikov, slikarjev, se v spremnem besedilu k predstavi Medeja sprašuje Livija Pandur, soavtorica scenarija in dramaturginja, in s tem vprašanjem začrta osnovno zanimanje Tomaža Pandurja za ponovno uprizoritev približno 2.500 let starega Evripidovega teksta, ki v adaptaciji Darka Lukića in priredbi Tomaža Pandurja ter Livije Pandur vodi v odrsko postavitev zgodbe, umeščene v današnji čas. Zgodbo o nesrečni ljubezni, maščevanju in intimni tragediji je Pandur leta 2009 postavil že v Madridu z istima sodelavcema pri priredbi in Blanco Portillo v naslovni vlogi, vprašanja Medejinega lika pa, kot kaže, s tem ni izčrpal, saj se je v tokratni uprizoritvi, koprodukciji med Hrvaškim narodnim gledališčem in Dubrovniškimi poletnimi igrami ter v sodelovanju z gledališčem Pandur.Theaters, naslonil na enaka izhodišča o vlogi Medeje (kot lika in kot metafore) v današnjem času.

"Medeja je v osnovi intimna tragedija nesrečne ljubezni, okoli katere se vrstijo zgodbe o politiki, zgodovini, oblasti, vojnah, olimpijadah, zlatem runu, vladarjih, mestih, magijskih ritualih in legendah," je Pandur povedal ob premieri v Dubrovniku. "Zgodba o ljubezni in strasti, materi in ženski, izgnanstvu, emigraciji in tujstvu, drama o rojstvu in smrti, spominu in izgubi spomina," zapiše Livija Pandur v spremnem besedilu. Kot se zdi, ustvarjalci napeljujejo prav k intimni zgodbi Medeje, ki ostaja uganka kljub neštetim upodobitvam in obravnavam njene zgodbe skozi stoletja. "Med odkrivanjem različnih plasti Medejine zgodbe se iz njenih tišin rojevajo povsem nove zgodbe," še preberemo v spremnem besedilu in v istem vsebinskem poudarku je oblikovan prvi Medejin nagovor, ki gledalce nekoliko zmanipulira v radovedno pripravljenost izvedeti več – njene zgodbe, ki se niso še nikoli povsem razkrile, občutja, ki jih nihče ni prav razumel, in motive, na katere zaradi brutalnega dejanja pogosto pozabljamo – o vsem, kar bi lahko ostalo neizrečeno in nerazkrito ali v ozadju pozornosti, o tisti razliki med "resnico" in tem, kako jo zaznavajo drugi.
Prvi nagovor, v katerem je izpostavljeno vprašanje razpok med posredovano tragedijo, ki v splošni zavesti odzvanja predvsem kot brutalen, nerazumljiv zločin iz maščevalne jeze, in med intimno tragedijo, osebnimi tišinami, v katere je Medeja ujeta za vedno, pa se izkaže za lažno sled, saj se uprizoritev intimne tragedije oziroma Medejinih tišin –neizpovedanih drobcev izza najbolj vidnih elementov njene kolektivne arhetipske zgodbe – ne dotakne posebej. Odrsko dogajanje se kmalu razkrije kot bolj ali manj klasična družinska tragedija, primer nesrečne družine katerega koli časa.
Ta je ujeta med opustelo materialnostjo (tla so posuta s slamo; scenografijo je ustvaril kolektiv NUMEN) in širnim nebom, poudarjenim s skoraj eterično videoprojekcijo (delo Dorijana Kolundžije) z videzom sploščenega gromozanskega akvarija, v čigar vodi se izgubljajo Medeja in njene sanje ter hrepenenja po srečni razrešitvi. Evripidov zbor je v Pandurjevi Medeji postal 'zbor' mladih Argonavtov in Korintčanov, zbor moških prič, a ne razsojevalcev dogajanja, kar poudarja Medejino osamljenost v lastnih dejanjih. Jasno postane, da je Medeja v današnjem svetu brez bogov lahko realna ženska današnjega časa, ujeta v privid 'emanicipiranosti', destruktivne prisile lastne notranjosti in družbo nazadnjaške patriarhalne miselnosti, zaradi česar je vsakršna možnost po osvoboditvi nemogoča.

V to zgodbo Pandur vključi metaforične prizore, ki poudarjajo močno vizualno podobo odrskega dogajanja. Prizor s čuvarjem zlatega runa (Livio Badurin) v preobratu zgodbe dogajanje le napihne z bogato simboliko in v dogajanju izpostavi dramatično plast prihajajočega maščevanja, kar pa je na pomenski ravni le ponovitev že povedanega. Zaključni prizor Medejinega uboja otrok in srečanja s strtim Jazonom razrešitev odpira v manj pričakovane atmosferske pomenske možnosti, a je prav tako pretirano nasičen v nizanju simbolnih elementov in gest, ki celo nekoliko razblinijo vpogled v kompleksnost storjenega dejanja. Vsekakor pa imajo vsaj nekatere metaforične geste to vlogo, da dogajanje obarvajo s pridihom skrivnostnosti, celo tiste skrivnosti, ki dostopa »neposvečenim« nikoli ne bo odprla.

Pandurjeva velikopotezna uprizoritev, kot je zanj značilno, poveličuje tragične razsežnosti emocij, ki jih utrjuje kot univerzalna in večna pravila. Njegovo gledališče se tako lahko zazdi kot uprizarjanje zgodb iz nekega preteklega časa, za vse, ki se še lahko identificirajo s čustvi in občutji velikih dimenzij in premišljujejo v okvirih motivacijske psihologije (ne)pravi(lni)h dejanj. Pri drugih pa ostane predvsem občutek pretiranega patosa in vizualne presežnosti, ki ji velike vizije sicer ne moremo oporekati, vprašanju aktualnosti in pomembnosti pa se tudi ne moremo v celoti izogniti.
Nika Arhar