Avtorja predstave sta želela mit Meduze predstaviti tukaj in zdaj, obenem pa, kot je dejala direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor, veliko vlogo pripisati tudi gledališču.

Karin Komljanec v predstavi tudi nastopa, dramaturginja pa je Eva Mahkovic. Ta je opozorila predvsem na lik Meduze, ki je predstavnica izoliranih žensk, poslanih na obrobje, in se ob tem z Barbaro Hieng Samobor spraševala, kako izolacija in drugi moški manevri naredijo iz ženske pošast. Karin Komljanec je povedala, da je v Evi Mahkovic našla sogovornico s poznavanjem sodobnih ženskih vprašanj, obenem pa s smislom za humor, ki je v predstavi s prepletom tragičnosti in komičnosti ključen.

Pop Tasić pravi, da Evropejci radi olepšujemo stvari, "tako smo ponosni, da smo od Grkov prejeli kulturo, znanost, civilizacijo, obenem pa pozabljamo, da prav tako tudi njihovo sovraštvo do žensk, poveličevanje moškega principa ter različne destruktivne sisteme vladanja, kot sta denimo nacizem in fašizem".

Prostor, v katerega se zavleče osamljen človek
Scenografka in kostumografka je bila Katja Komljanec Koritnik, ki pravi, da je bil izziv ustvariti prostor, "v katerega se lahko človek zavleče, ko je sam". Video, ki na negledališki način podpira dogajanje, je delo Jureta Stuška. Oblikovalka giba je bila Veronika Valdes, za glasbo je poskrbel Nebojša Pop Tasić s svojim sinom Valentinom Pop-Tasičem. Oblikovalec svetlobe je bil Andrej Koležnik, zvoka Gašper Zidanič, za masko je poskrbela Anja Blagonja.