A to ne pomeni, da se je njena ustvarjalna moč izčrpala, ampak to, da pač nima neizpolnjenih poklicnih želja ("Vse sem že nekajkratno odigrala."). Zdaj največ smisla vidi v podarjanju njej podarjenega znanja mlajšim kolegom ter se z veseljem oplaja z njihovo mladostno energijo in zanosom.

Ob razglasitvi smo se na kratko pogovorili z novo dobitnico najvišjega igralskega priznanja pri nas, ki se je rodila leta 1954 v črnogorski vasi Rova, njena družina pa se je zaradi očetove službe veliko selila in se nazadnje ustalila v Mariboru. Kalezićeva tako nadaljuje tradicijo velikih igralk, ki so se rodile v drugem kulturnem in nacionalnem okolju ter nato postale legende slovenske gledališke umetnosti.

Prejeli ste že več stanovskih nagrad (tri Borštnikove, nagrade Prešernovega sklada, Združenja dramskih umetnikov Slovenije, mesta Celje, mariborsko Glazerjevo nagrado in listino, nagrado za vlogo Meri v filmu To so gadi …), Borštnikov prstan pa je gotovo krona vašega gledališkega ustvarjanja. Kaj vam pomeni ta poklon?
Seveda mi pomeni ogromno, a moram iskreno povedati, da o tem nisem veliko premišljevala. Ko sem se iz Celja vrnila v domači Maribor (z igro se je najprej srečala v mariborskem ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, poklicno pot začela v SLG-ju Celje in v sezoni 2002/2003 prišla v ansambel v SNG-ja Maribor, op. a.), sem se največ ukvarjala s tem, kako me bodo sprejeli v novem gledališču z novim občinstvom. Ko sem lani dobila Glazerjevo, torej mariborsko nagrado, sem bila nekako pomirjena in začutila sem, da spadam v Maribor. To priznanje se mi je zdelo absolutno dovolj in o prstanu niti nisem premišljevala, saj se zavedam, da je še veliko starejših igralk, ki morda že nekaj let niso dejavne, imajo pa ogromne zasluge in krasne igralske opuse. Tako da sem bila zelo presenečena, obenem pa vesela, saj je priznanje veliko in lepo, družba, v kateri sem se znašla, pa res izbrana. Kar malo skrivati moram, kako zelo sem vesela.

Kot je žirija zapisala v utemeljitvi priznanja, ste se na odru prelevili že v 80 različnih ljudi. Bilo jih je res veliko, ali se vam je katera vloga vendarle najbolj vtisnila v spomin, je kakšna pustila poseben pečat v vašem življenju?
Najbolj se ti v spomin vtisnejo liki, ki jih je najtežje odigrati, tisti, ki uspejo, ko uspe predstava. Najlepše je, ko se nad nami odpre gledališko nebo. Na začetku je bila takšna moja vloga Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče v režiji Dušana Jovanovića, predstavi, ki je bila čudežen gledališki dogodek (za danes kultno kreacijo Darinke je Kalezićeva pri 24 prejela nagrade na Borštnikovem srečanju, Sterijevem pozorju in festivalu MES v Sarajevu, op. a.). Bila sem čisto mlada začetnica in počutila sem se kot Alica v čudežni deželi. Potem pa Gospa Alvingova v Ibsenovih Strahovih, bila sem dokaj mlada za to vlogo, imela sem 39 let. Pa Markiza de Merteuil v Eksploziji spomina Heinerja Müllerja, absolutno najtežja vloga, kar sem jih odigrala, ker mi je tako zelo tuja. Tu pa je še cela serija manj vidnih vlog, ki so moje osebno zadovoljstvo …

Bojda je za vas merilo odličnosti Shakespeare, ki ga zelo občudujete. Vam je res najbližji?
Ni mi najbližji, ker ga je zelo težko igrati, vedno sem se ga malo bala, ker njegovo vrhunsko poetično formo kot igralec težko prebiješ, da se dokoplješ do avtentičnosti in prepričljivosti nekega lika. Njegov material je neverjeten, saj je največji poznavalec vsega, tako človeške duše kot gledališča, te magije ... Večjega ni. Njegove ženske so zanimive, a zelo težke (igrala je njegove Ofelijo, Violo, Katarino in Gertrudo, op. a.). Vedno sem ga občudovala od daleč, z nekakšnim strahospoštovanjem. Bolj sem se znašla v prozi avtorjev, kot so Tennessee Williams, Antonin Čehov, Arthur Miller ...

Imate kakšno neizpolnjeno željo, obstaja kakšna vloga za zrelejšo igralko, ki bi si jo zdaj želeli dobiti?
Ne, nimam nobenih želja, vse sem že nekajkratno odigrala. Igranje je moja osebna globoka izpoved. Vse, kar sem imela povedati, sem povedala. Nimam absolutno ničesar, kar bi me v igralskem smislu "tiščalo". Se mi pa zdi lepo in vidim smisel v tem, da dajem jaz naprej tisto, kar so meni podarili drugi. V veliko veselje mi je, ko gledam svoje mlade kolege in sem lahko zraven pri teh projektih, saj me oplajata mladostna začetna energija ter strast do gledališča in življenja.

Mentor Igor Pretnar jo vas je ob koncu študija na AGRFT-ju na profesionalno igralsko pot pospremil z besedami, da boste "zmeraj dobra kot interpretka ekstremnih situacij ...". Bi se danes strinjali s tem?
Da, to se je izkazalo za resnično. Nekoč so v neki kritiki zapisali, da sem nekakšna zmes vsega: po eni strani neke melanholije in mirnega igranja, po drugi pa neke eruptivnosti in morda celo premočnega doživljanja. Sem pač južnjakinja in pri nas je to normalno. Torej imam neko dvojnost v izrazu.

V pogovoru ste omenili kritiko. Vas po vseh teh letih nastopanja (slaba) kritika še prizadene?
Pravzaprav ne več, vsak ima pravico, da napiše in misli, kar hoče. Tudi sama si jo lastim, zakaj bi jo kratila drugim. Resda ni prijetno brati slabih stvari o sebi, a na srečo zelo slabih izkušenj nisem imela. Bolj se je dogajalo to, da sem igrala kakšno večjo stvar, pa so me kar malo spregledali in v večji meri pisali o drugih vlogah, kot pa da bi o meni napisali kaj resnično slabega.