Performans Nataše Živković je nastal v koprodukciji Vie Negative, Mesta žensk in Cankarjevega doma. Gre za drugi del trilogije, s katero se plesalka in koreografinja posveča družinskim odnosom. V svojem avtorskem prvencu Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) je na oder pripeljala svojo mamo, v naslednjem se namerava spopasti z odnosom do njenega otroka. Performans Zavoljoočeta se začenja tam, kjer se je prvi del sklenil - od koder je odšla mati in kjer je zdaj oče navzoč le prek svoje odsotnosti, a z močno zavezanostjo.
"Je moj oče in to zadošča"
Njen oče ni znana osebnost, niti ga ne odlikujejo kakšna posebna znanja ali priznanja. "Je moj oče in to zadošča. Oče je preprosto vedno tukaj. Zmeraj je tako ali drugače navzoč. Ne glede na to, ali se ga zavedam ali ne," je zapisala Živkovićeva.
Pri predstavi sodeluje Pihalni orkester Litostroj. Dirigent in aranžer je Gregor Vidmar, dearanžer Tomaž Grom. Pod dramaturgijo se podpisuje Jasmina Žgank, pod umetniško vodenje pa Bojan Jablanovec.
Heroja za vsako ceno
Uroš Kaurin in Vito Weis se bosta z avtorskim projektom Heroj 1.0 predstavila v Slovenskem mladinskem gledališču in v koprodukciji s KUD-om Moment. Prvi del njune gledališke nanizanke se ukvarja z omahljivostjo posameznika. Ustvarjalca sta izhajala iz predpostavke, da ljudje tratimo čas z jadikovanjem, jezo ali zgražanjem nad nesposobnostjo in pasivnostjo drugih, hkrati pa tudi nas same zaznamuje nezmožnost akcije.
Igralca odslikavata tipičen položaj mladega človeka, ustvarjalca, ki je postavljen pred dejstvo, da v družbi ni potreben. Idejo herojstva v predstavo vpeljeta kot storitveno dejavnost. Na odru bosta pokazala, da sta pripravljena žrtvovati vse – svoj um, svoje telo, svoj čas, svojo kariero, svojo seksualno identiteto in celo svojo odrsko integriteto – da bi dokazala, da sta heroja. Poleg tega bosta storitvi herojstva zagotovila tudi ustrezno "promocijo" s telefonsko številko in spletno stranjo, kjer bo ob sami predstavi nastajal nekakšen spin-off Heroja 1.0.
"Današnji čas je zrel za heroje," je povedal Kaurin. Razpeta med deško naivnostjo in navdušenostjo nad treningom ter fitnesom igralca dokazujeta, da ju potrebujemo in da heroji niso tehnološki višek. Osnovni motiv predstave je ambicija, tudi če se na prvi pogled zdi, da situacija, v kateri bi svojo herojskost lahko pokazala, ne obstaja.
Kaurin in Weis snov za predstavo črpata tako iz likovnih upodobitev junakov od antike do danes kot iz literature, filozofije in osebnih izkušenj. Sama sta avtorja koncepta, izvajalca in režiserja predstave. Dramaturgijo je prevzela Katarina Stegnar, video Boris Bezić, glasbo pa Lea Čehovin. Pod oblikovanje vizualne podobe se podpisuje skupina son:DA, oblikovanje zvoka je prevzel Marijan Sajovic, luči pa David Cvelbar.
Galerija delavskih likov v izvedbi dveh igralcev
Igro britanskega dramatika Jima Cartwrighta Dva v režiji Luke Martina Škofa so postavili v Gledališču Koper. Dogajanje je postavljeno v severno Anglijo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v majhen lokal, nekakšen prostor neuresničenih želja in neizpolnjenih življenj, v katerem se zvrsti galerija lucidno skiciranih likov iz delavskega okolja. Jedro lokala sta njegova lastnika, nenehno prepirajoča se zakonca, ki kljub napetemu odnosu uspešno vodita lokal, strežeta gostom in potrpežljivo poslušata njihove zgodbe.
Posebnost te igre je, da izseke iz življenja 14 oseb uprizorita le dva igralca, Mojca Fatur in Vojko Belšak, kot zakonca, ki si natakata pijačo ter si postavljata vprašanja, na katera odgovarjata v naslednjem prizoru oziroma v naslednji vlogi.
Igra je postavljena v čas ekonomske krize, ko se industrijske četrti pospešeno praznijo, kakor so prazna oziroma pomanjkljiva tudi življenja likov v drami. Ker smo zdaj pri nas v podobno kriznem času, se zdi odločitev za uprizoritev smiselna, sta pred premiero zatrdila direktorica Gledališča Koper Katja Pegan in režiser. Cartwrightovo igro je prevedel Srečko Fišer, dramaturg je Blaž Rejec, scenograf Nac Žuber. Kostumograf je Leo Kulaš, pod glasbo pa se podpisuje Mirko Vuksanović.