Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je na novinarski konferenci pred premiero povedal, da roman Ivana Tavčarja govori o krivdi, kesanju, ljubezni in lovu na čarovnice, stvareh, s katerimi se bolj ali manj ukvarjamo tudi danes. Na prvi pogled se morda komu zdi neuprizorljiv, a vendar je krstna uprizoritev tega velikega romana v režiji Jerneja Lorencija ustvarjena z izjemno poštenostjo in natančnostjo.

Lorenci je dodal, da je vsak človek sestavljen iz kupa ovir, ki, kot je povedal, "prihajajo od zunaj ali se ustvarjajo od znotraj". Življenje je tako sestavljeno iz kopičenja in poskusa odstranjevanja zunanjih in notranjih ovir, da bi lahko "relativno razbremenjeno imeli vsaj malo radi sebe in če se da, še koga drugega".
"Vseh pet igralcev se izmenjuje v vlogi pripovedovalca: vsak od njih gradi svoj odnos s Tavčarjevo pripovedjo in liki, ki nastopajo v njej. Tako se oblikuje dinamičen dialog med Tavčarjevim jezikom in osebnim govorom vsakega igralca," pa je o uprizoritvi zapisala lektorica uprizoritve Tatjana Stanič.
Starinski jezik zveni očarljivo
"Tavčarjev namenoma starinski jezik Visoške kronike zveni na odru nadvse prezentno, gibko, očarljivo in sugestivno. Ko se povezuje in sooča s sodobnimi, individualnimi govori igralcev, nastane simbioza, ki nas z dvojno pripovedno napetostjo – današnjega dne in daljne preteklosti – popelje skozi zgodbo Visoške kronike," je še pojasnila Staničeva.
"Ljudje smo sestavljanka. Kaj je tisto, kar sem res jaz, brez vseh drugih, brez vzorcev, brez protokolov, ki me delajo to, kar sem," se je vprašal režiser. "Zdi se, kot da ima človek na hrbtu nahrbtnik in mora marsikaj nesti. Zato ni slabo vedeti, da ta nahrbtnik obstaja ter tu in tam malo pobrskati po njem in se vprašati, zakaj točno je nekaj v njem in od kod je prišlo. Sem si to spakiral sam ali mi nahrbtnik pakirajo drugi," je razmišljal Lorenci, ki meni, da "je preveč teh drugih, ki nam hočejo pakirati naše nahrbtnike".

In tak je po njegovih besedah tudi osrednji lik v predstavi, Izidor, ki ima ogromen nahrbtnik in težji, kot je ta, "manj možnosti obstaja, da bi vzljubil, se zaljubil in ljubil".
Igralec Aljaž Jovanović je proces postavljanja predstave na oder opisal kot "poseben, intimen in povezovalen". Igralka Nina Ivanišin pa je poudarila, da so do materiala pristopili z neko občutljivostjo in spoštovanjem do zgodbe, Tavčarja in osrednjega lika Izidorja.

Objavljen leta 1919 v Ljubljanskem zvonu
Zgodovinski roman, objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu in leta 1921 v prvi knjižni izdaji, velja - čeprav je zaradi prezgodnje pisateljeve smrti ostal nedokončan - za eno najboljših del v slovenski književnosti. Tavčar je namreč načrtoval še drugi in tretji del. Čeprav je dogajanje postavljeno v 17. stoletje, so bile zgodovinske teme, in sicer tridesetletna vojna, preganjanje čarovnic ter preganjanje protestantov po veliki vojni bralstvu blizu in vsako novo obdobje odkriva v pripovedi lastne težave.
Starinski slog kronike prinaša sočen, razgiban jezik, v katerem se pisateljeva domišljija in čustvo družita z močno ironijo in realističnim opazovanjem življenja. Z izbiro kmečke snovi, opisovanjem lepote domačih krajev in jasnimi protinemškimi stališči Tavčar vsebinsko namenja veliko pozornosti domoljubju in ljubezni do domače zemlje ter boju proti klerikalizmu in družbeni zaostalosti.
V predstavi igrajo še Tamara Avguštin, Klemen Janežič in Janez Škof. Pri postavljanju predstave je sodelovala Lorencijeva stalna avtorska ekipa v ljubljanski Drami: dramaturg Matic Starina, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Merat, koreograf Gregor Luštek in lektorica Tatjana Stanič. Kot asistenta režiserja sta tokrat sodelovala Mirjana Medojević in August Braatz.