Mestno gledališče ljubljansko je po treh muzikalih (Kabaret, Goslač na strehi, Sugar – Nekateri so za vroče) predstavilo muzikal Pomladno prebujenje v režiji Sebastijana Horvata in pod glasbenim vodstvom Draga Ivanuše.

Uspešnica v novi obliki
Muzikal je nastal na podlagi "otroške tragedije" Franka Wedekinda iz leta 1891, ki je s svojim kontroverznim orisom najstniškega odkrivanja samega sebe in njihove spolnosti znotraj viktorijanske represivne vzgojne tradicije ter s kritiko dvolične meščanske morale v nemški družbi s konca 19. stoletja sprožil prepoved uprizarjanja. Integralna verzija v angleškem jeziku tako ni doživela odrske uprizoritve skoraj sto let. Muzikal, ki temelji na Wedekindovi igri, so ameriški ustvarjalci pripravljali kar sedem let, nato pa z njim osvojili Broadway in West End ter prejeli osem nagrad tony. Wedekindovo izhodiščno besedilo sta nadgradila Steven Sater z novimi dialogi in pesmimi ter Duncan Sheik z glasbo.

Wedekindovo dramsko igro je na oder Mestnega gledališča ljubljanskega postavil Sebastijan Horvat že leta 1994, tokrat pa se spopadel z Wedekindovo dramo v glasbeno-plesni preobleki. Za Horvata, sicer enega najuspešnejših režiserjev v našem prostoru, je značilno vnašanje sodobnih in svobodnih gledaliških prijemov, rušenje konvencij, vzpostavljanje drugačnih komunikacijskih kanalov in načinov gledanja. S formo muzikal, kot pravi v gledališkem listu, se je spopadel v smislu njenega preizpraševanja, poigravanja s samim robom odra, ki ga muzikal kot tak v svoji lahkotnosti nikoli ne prestopa. Muzikal kot glasbeno gledališče, ki s kombinacijo glasbe, pevskih in plesnih točk ter govorjenih dialogov posreduje jasno strukturirano zgodbo s poudarjeno emocionalno vsebino, polno humorja, patosa in ljubezni, namreč nujno ohranja namen zabave in užitka.

Pomladno prebujenje ponuja v tem kontekstu nekoliko nenavaden motivni okvir; dogajanje obsega nasilje, zlorabe otrok, masturbacijo, homoseksualnost, splav, apatijo, samomor, smrt. Realne,"težke" teme tako srečamo zapakirane v lahkotni glasbeno pevski formi muzikala, ki jih omili in jim odvzema težo.

Samoprepuščenost odraščajočih mladostnikov
Naslov namiguje na spolno prebujanje mladostnikov, ki trči na represivne vzorce avtoritarne vzgoje staršev in učiteljev ter na njihovo nezmožnost spopadanja z odraščanjem mladih. Za strogimi družbenimi malomeščanskimi pravili, za katere se zdi, da le ščitijo nemoč odraslih, in za zunanjim videzom ("Kaj bodo pa rekli sosedje?") so mladostniki v svojem nerazumljenem telesnem zorenju in drugih stiskah prepuščeni le sebi. Odgovorov na vprašanja ne dobijo, namesto iskrenosti in razumevanja se nanje naslavljajo zahteve po znanju in disciplini. Pod pritiski družbe so vedno bolj ujeti v osamljenost, nejasnost in zmedo, ki jo še povečuje prebujajoča spolna želja.

Je represija spolnega nagona še aktualna?
Zakaj ponovno uprizarjati igro o prebujajoči se spolnosti in težavah najstnikov v represivni družbi izpred več kot 100 let? Tudi spolna revolucija ni osvobodila prepovedi, ampak jih je le premestila na notranjo raven, kjer kot ponotranjeni cenzor v sodobni družbi, ki poveljuje z diktatom užitka, povzročajo še toliko bolj paradoksne silnice. Prav tako so v aktualnost zdajšnjega časa paralelno prenesene druge izpostavljene teme: komunikacija med starejšo in mlajšo generacijo, pritiski na mlade z zahtevo po uspehu, ki pogojuje vključenost v tržni sistem, nerazumevanje za intimne stiske.

Dodatna problematizacija sodobnosti se na implicitnem nivoju vrši v specifičnosti obravnave resnih tem; tako kot jih muzikal blaži, jih tudi sodobni čas prikriva z diktatom zabave, užitka. Premenjave med govornimi dialogi in petjem se vršijo na ravni osebne izpovednosti; ta dobi prostor v petem delu, ki je dostopen le mladim. Kot se je popularna glasba razvila v prostor mladostnikov, kamor se zatekajo pred realnim, vsakdanjim, odgovornim in odraslim življenjem, se tudi tu z glasbeno melodiko odmaknejo v svoja hrepenenja in občutja.

Uprizarjanje skozi pravila muzikalu in sodobni pristop
Glasbeniki na nekoliko dvignjenem delu odra ustvarjajo precizne emocionalne poudarke, od intimno-hrepenenjskih, senzualnih ali otožnih balad do dinamičnih rokovskih skladb, ki spremljajo uporniške ali agresivne izpade. Orkester tudi med govorjenimi deli ustvarja ustrezne pomenske odtenke in učinke, od vživetveno-emocionalnih do ironičnih, briše prehajanje med prizori, domiselno odigrava zvočne efekte (na primer škripanje ob pisanju s kredo po šolski tabli). Glasbeni vodja je Drago Ivanuša, ki z režiserjem plodno sodeluje že več let. Horvat je v RTV klepetu dejal: "Glasba je dramaturgija. In Drago je dramaturg".

Tekoč ritem predstave ponuja premore na ravno pravem mestu za posamezno emocijo, nasmešek ali zamislek. Za pospeške in premestitve pogleda skrbi tudi sočasnost več dogajanj, prostorska razporeditev in subtilno osvetljevanje (scenografka in oblikovalka svetlobe Petra Veber) ter premišljene koreografske rešitve (Jana Menger).

Tudi mlada igralska ekipa (Iva Krajnc, Viktorija Bencik k. g., Ana Dolinar, Nika Rozman, Laura Zafred k. g., Klemen Slakonja k.g., Jurij Drevenšek, Matej Puc, Jaka Lah, Gregor Gruden, Domen Valič) je s svojo pevsko vlogo navdušila. Mladi so pravzaprav v osrednji vlogi. V nasprotju z zatiranim, podrejenim položajem, ki jim ga namenjajo odrasli, dobijo v muzikalu glavno vlogo, da uprizorijo notranje življenje mladostnikov, ujetih med lastne želje, prebujajoče se nagone, strahove in družbene pritiske. V nasprotju z razprostranjenim mladostniškim življenjem je odrasli svet skrčen v vlogah. Vse odrasle osebe (starše in učitelje) odigrata dva igralca: ženske vloge Judita Zidar, moške pa Boris Ostan, ki posamezne vloge suvereno razlikovalno oblikujeta v pomenljivih pomenskih odtenkih. Morebitna staromodnost karakterjev, ki izhaja iz časa nastanka drame, je posodobljena v igralskih variacijah, ki v resnost mestoma pristopajo z nekoliko humorja in ironije ter zbližujejo čas različnih obdobij.

Vdor sodobnosti predstavlja tudi video (avtor videa Nejc Saje), ne le zaradi medija samega, tudi po vsebini kot samostojni refleksivni dodatek poznani zgodbi. Velik del videa prikazuje osebo z masko zajca čez glavo, ki se sprehaja po mestu. Zajec na nekaterih mestih tudi vstopi na oder kot prinašalec rekvizita. V katerem grmu torej tiči zajec? Zajec je v različnih kulturah in verstvih prisoten kot simbol obilja, plodnosti, spolne energije, sanjanja in intuicije, novega življenja. V predstavi učinkuje kot moment svobode, ki ga je režiser privoščil tako sebi znotraj neke zaprte forme, kot gledalcem v iskrico asociativnega, intuitivnega razmisleka.

Na videu se srečamo tudi s precej eksplicitno, le nekoliko zamegljeno pornografijo, ki za klasično gledališko ustanovo skupaj z drugimi, pogosto še vedno tabu temami, kot so dotikanje, ljubljenje, poljubljanje dveh fantov, predstavlja določeno mero provokacije. A pogumne odločitve v kontekstu ustreznega umeščanja v predstavo so končno stvar etične drže ustvarjalcev.

Ali je mogoče lansirati etično držo v lahkotni preobleki?
Kljub tendencam po vzpostavljanju kritičnega pristopa in tematskim okvirom, ki jih tekstovna predloga ponuja, je treba priznati strogo zakoličenost forme muzikala. Horvat v to formo vnaša mnoge sveže ideje, ki za trenutek postavijo vprašaj znotraj narativne pripovedne strukture in v iluzorni svet vnašajo ironične prebliske ter potujitvene momente. Tako preobrača pogled in emocije gledalca od predvsem sentimentalne identifikacije k distanciranim pomislekom. A zdi se, da je vkleščenost v formalni in prostorski okvir prisilila ustvarjalce v določeno kompromisnost; refleksivni vložki so zapostavljeni v prid glasbeno-pevskim identifikacijskim pritegnitvam in tako predstavljajo le sodobno popestritev za ljubitelje muzikala, ne ponujajo pa dovolj, da bi prepričali dvomljivce.

S svojo tematiko, eksplicitnimi provokacijami, privlačnim sodobnim glasbenim delom in vmesnimi humorno-ironičnimi vložki bo muzikal zagotovo privlačen za mlajšo publiko, vprašanje pa je tudi, kako ga bo sprejelo klasično abonentsko občinstvo MGL-ja.

Nika Arhar