Nejca Gazvode ne poznamo le po filmskem ustvarjanju – do zdaj je posnel dva celovečerna filma Izlet (2011) in Dvojino (2012) ter sodeloval pri mnogih drugih –, ampak tudi kot pisatelja, ki je pisateljsko pot začel zgodaj; pri devetnajstih je izdal zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, sledili pa so trije romani in še ena zbirka kratkih zgodb. Torej ni nič nenavadnega, da se je pred nekaj leti 'preselil' še v gledališče in v Mini teatru režiral predstavo po lastnem besedilu Divjad, ki je bila neposreden povod za vabilo Barbare Hieng Samobor k sodelovanju z MGL-jem, kjer je naprej nastala Menjava straže, sledil pa je zanimiv gledališki eksperiment – kriminalka v štirih delih.

Pisanje Vranjih vrat je bilo zanj svojevrsten izziv, saj marsikateri detajli, rezi in določeni prijemi, s katerimi se oblikuje napetost tega žanra, v gledališču niso mogoči, po drugi strani pa gledališče omogoča osredotočenost na like in na to, kaj se z njimi dogaja. Kot pravi, pa ni "hotel napisati 'čehovljanskega trilerja', ampak nekaj, kar je bolj sorodno trenutnemu televizijskemu žanru, hkrati pa je še vedno gledališko".

Režijo prvega gledališkega 'krimiča' so v MGL-ju zaupali makedonskemu režiserju Aleksandru Popovskemu, dramaturginja predstave je bila Eva Mahkovic, za glasbo je poskrbel Laren Polič Zdravič, za jezik Martin Vrtačnik, kostumografija je delo Jelene Proković, asistent režiserja je bil Nejc Gazvoda, asistentka dramaturginje Lejla Švabič, kostumografke pa Neli Štrukelj. V predstavi igrajo: Žan Koprivnik, Mia Skrbinac, Bernarda Oman, Mirjam Korbar Žlajpah, Viktorija Bencik Emeršič, Jure Henigman, Boris Kerč, Uroš Fürst, Tjaša Železnik, Lotos Vincenc Šparovec in Karin Komljanec. Slavnostna premiera 1. in 2. dela bo nocoj, 3. in 4. dela pa jutri ob 20.00 na Mali sceni MGL-ja.

Vranja vrata – gledališko kriminalko v 4 delih je prvo občinstvo, ki je imelo zakupljen abonma Nadaljevanka, že videla in jo, kot pravi avtor, sprejelo z velikim zanimanjem – so bila seveda povod za pogovor z Nejcem Gazvodo, ki pa se je vrtel tudi okoli trenutne aktualnosti, pretirane politične korektnosti mladih generacij in tega, kaj to utegne prinesti.

Žanr kriminalke je vse bolj priljubljen, predvsem po zaslugi prenosa s platen na TV, sam si nekje rekel, da bi prej postal soliden športnik, kot da bi imel možnost narediti kvalitetno TV-serijo, si pa naredil kakovostno gledališko kriminalko. Kako kriminalka deluje v gledališču?
Rad malo provociram televizijske hiše, še posebej RTV, ker se mi zdi, da bi morali delati več kakovostnih TV-vsebin, ne govorim o novinarskih ali dokumentarnih vsebinah, ampak o igranih TV-vsebinah, ker me zanima predvsem to in ker se mi zdijo te vsebine zelo pomembne za kulturni prostor. Je pa zanimivo, da je gledališče pri nas hitreje zagrabilo trende kot televizija, s katere takšni trendi pravzaprav prihajajo. Res pa je, da se gledališče lahko hitreje odziva, ker imajo utečeno produkcijo, ker je navsezadnje produkcija v teatru cenejša kot snemanje kakovostne TV-serije. Moramo se tudi zavedati, da smo v slovenskem medijskem prostoru omejeni z izkušnjami in proračunom.

So pa TV-vsebine precej pogojene tudi s ponudbami komercialnih televizij.
Ljudje imajo zdaj ogromno izbiro tujih serij, medtem ko je izbire med raznolikimi domačimi serijami malo. Zato se zgodita dve stvari; gledalci od domačih serij pričakujejo enako, kot pričakujejo od tujih serij. Tako zelo smo vzgojeni v ameriškem TV-prostoru, da se nam zdijo klišeji njihovih TV-policajev bolj resnični kot dogajanje pri nas. Druga stvar pa je, da pri nas vlada neko nezaupanje v vsebine, ki bi mogoče zanimale občinstvo, ki ne gleda limonad in podobnih serij. In tako smo se znašli v začaranem krogu.

Se ti ne zdi, da je morda že prva ovira govorjen slovenski jezik, da nismo vajeni poslušati slovenskega jezika v serijah in nas že to nekako odvrne?
Upam, da to ni več nenavadno. Spomnim se, da je bilo veliko govora o gledališkosti filma in jezika, ko sem začel hoditi na faks, ampak se mi zdi, da zdaj tega ni več. Naše govorno področje je tako raznoliko, da si vsak lahko samo predstavlja, kaj je pravi govorjeni jezik. Ampak če bi bilo igranih slovenskih vsebin več, bi se mogoče izoblikoval način govora na platnu ali televiziji. Tega pri nas ni, kar je zelo zanimivo. Predvsem pa smo takoj pozorni na to, kako je slišati slovenski jezik na platnu, čeprav pri tujih jezikih na to sploh nismo pozorni in tega ne slišimo. Kar je paradoksalno - bolj bi nas moral pritegniti materni jezik, pa se zgodi ravno nasprotno, nekakšen odtujitveni efekt; kot da smo si bolj domači, bolj pomirjeni s tujim jezikom. Kar pa se tiče samih tem; ne v slovenskem ne mednarodnem prostoru nimamo ponuditi drugega kot svoje slovenske zgodbe. Tega se zelo dobro zavedajo naši južni sosedje (Bosanci, Srbi, Hrvati), pa tudi Poljska, Češka, da ne govorimo o drugih državah, samo mi še nismo ugotovili, da bi bila slovenskost tista, ki bi nas potegnila naprej. Mi ne moremo narediti serije, kot je The Wire, ker nimamo Baltimora, imamo pa zato druge stvari.

Glede na to, da so Vranja vrata nastala po naročilu MGL-ja, kako so potekale priprave? Kako do 'hude ideje za krimič'?
Začel sem gledati serije. Sicer nisem tako podivjan gledalec serij – kot marsikdo, ki ga poznam –, ker se mi zdi, da potem postanem površen pri gledanju. Sem pa zaradi priprav na pisanje Vranjih vrat pogledal malo več stvari in ugotovil, da nimam možnosti, da izhajam iz teh serij, ker je gledališče vseeno precej drugačen medij, tako da sem se potem obrnil na romane. Na primer na Gillian Flynn, pa tudi neke bizarne stvari, ki se jih našel na Amazonu in drame, ki se do neke mere ukvarjajo s kriminalnimi zadevami, kar pa me ni prepričalo. To je bilo večmesečno delo, 1. del Vranjih vrat je napisan v 16-ih, 17-ih različicah in nobena ni podobna končni.

Najtežje je bilo najti formo. Na prvo žogo bi bilo tako; en prostor, truplo in kdo je kriv. Ampak to ni bila ne želja MGL-ja, niti režiserja Aleksandra Popovskega, niti moja. Nisem hotel napisati 'čehovljanskega trilerja', ampak nekaj, kar je bolj sorodno trenutnemu televizijskemu žanru, hkrati pa je še vedno gledališko. Jaz gledališče kot medij izjemo cenim in zato tega elementa nikakor nisem hotel izpustiti.

Zgodbo pa sem sestavil iz resničnih primerov, raziskal sem jih iz podatkov, dostopnih v medijih. Skonstruiral sem dogodke v Vranjih vratih, hkrati pa sem imel v mislih, da bodo zgodba, liki in okolje slovenski, da ne gre za neke mafijske umore in podobno, ampak da vse izhaja iz naše psihe, patologije.

Katere serije si pogledal, verjetno Fargo, Pravi detektiv, Skrivnost jezera (Top of the Lake) ....
Vse to sem pogledal, pa tudi danski Most, britansko serijo Happy Valley, v kateri je super lik ženske detektivke, je pa zelo realistična, kar je v gledališču težko doseči. Fargo se mi zdi celo preveč stiliziran, ker imam rad bolj stvarne zadeve, super se mi je zdela tudi miniserija The Night Of in še precej drugih zadev.

Pisal si z mislimi na igralce. Kaj ceniš pri igralcih?
Deloma sem pisal z mislimi na igralce, deloma pa tudi ne, ker se stvari, kar se tiče zasedbe, vedno lahko spremenijo. Pisati z igralci v mislih je super in tudi zelo redka priložnost. Hkrati pa se mi zdi, da vsaj malo poznam igralce; vem tudi, kje so suvereni in kje malo manj suvereni. Obenem pa je zasedba Vranjih vrat narekovala tudi obliko zgodbe, ni bilo lika, ki je, recimo, star 70 let, otrok tudi ni v gledališkem ansamblu, zgodbe ne moreš reševati s stranskimi liki, ki se pojavijo za eno sceno. Pri gledališki kriminalki ni tistih klasičnih rešitev, ki jih imajo televizijske serije, zato je treba zgodbo in like čim bolj potegniti iz samih igralcev.

Pri igralcih najbolj cenim inteligenco in intuicijo, včasih imajo eno, včasih imajo drugo, včasih imajo pa oboje. Pri čemer z inteligenco ne mislim na klasičen pojem inteligence, ampak nekaj, čemur pravim igralska inteligenca. Gre tudi za neko norost, ki jo je imel Philip Seymour Hoffamn, kar imajo Jack Nicholson, Cate Blanchet, Marion Cotillard, Brad Pitt, ki je meni zelo ljub igralec. Pri nas pa zelo cenim mlado generacijo MGL-ja: Nina Rakovec, Ajda Smrekar, Tina Potočnik, Viktorija Bencik Emeršič, pa Jure Henigman in Matej Puc, zelo sta me navdušila mlada gosta v Vranjih vratih, Mia Skrbinac in Žan Koprivnik ...

Kako je potekalo delo? Ste zgodbo kaj prilagajali?
Imel sem določen občutek za to, kako bodo stvari potekale, kako bodo zvenele in kako se bodo odvile. Hkrati pa v tako novih vodah, v katerih še nikoli nisem plaval, nisem mogel vsega že vnaprej predvideti, zato smo na vajah nekatere stvari črtali, jih spremenili, nekoliko sem še dopisal oziroma spremenil napisano. Šlo je predvsem za to, da je bilo besedilo čim bolj žanrsko in napeto. Nimam pa nobenega problema s tem, da se kaj besedila vrže ven, če bo potem predstava boljša.

Prav to je moje naslednje vprašanje; kakšen odnos imaš kot avtor do tujih posegov, ki se zgodijo med pripravami na predstavo, v svoje besedilo? Lahko take posege z lahkoto sprejmeš ali ne?
Take posege precej z lahkoto sprejmem, sploh zato, ker še nisem bil v položaju, kjer bi me masakrirali. Poleg tega pa sem režiser po poklicu in vem, kaj pomeni, če nekaj v besedilu ne funkcionira. Pred kratkim sem bral, da je John Huston najel Jean-Paula Sartra, da bi mu napisal scenarij o Freudu. Sartre je napisal scenarij za sedemurni film, in ko je Huston vrgel ven polovico prizorov, je Sartre napisal nov scenarij, za osemurni film, nakar se je njuno sodelovanje končalo. Seveda sta oba genija svojega poklica, ampak v tem primeru je absolutno imel prav Huston. Končni izdelek je tisti, ki šteje. Če pa bi nekdo iz mojega besedila poskušal narediti nekaj povsem novega, ali pa če bi vzel samo motive, potem bi na take posege drugače gledal.

Prvo občinstvo je že videlo Vranja Vrata. Kakšni so odzivi?
Ozračje v dvorni je bilo blazno zanimivo, imelo je avro sproščenosti in raziskovanja, tudi zato, ker mora gledalec neke stvari sprejeti. Gledalci so se med seboj pogovarjali, po četrtem delu so nekateri obsedeli v dvorani in se pogovarjali o videnem. Oče me je vprašal, ali je bil pri četrtem delu sploh še kakšen gledalec v dvorani, pa se mi zdi, da jih je bilo še več kot pri prvem delu. (smeh)

Bomo videli tudi drugo sezono?
Zelo me veseli, da so na MGL -jevi Facebookovi strani pozivi k drugi sezoni, ampak kolikor vem se piše nova serija, tako da 2. sezone Vranjih vrat verjetno ne bo. Vsaj v tej obliki ne. Mislim, da je to zaokrožena celota.

Vedno več delaš za gledališče, malo manj pa snemaš. Se ti zdi gledališče zanimivejše ali je to pogojeno z željo po delu, pripovedovanju zgodb?
Vse skupaj se je začelo z Mini teatrom in Buljanovim povabilom, iz česar je nastala predstava Divjad, ki jo je videla Barbara Hieng Samobor in me tudi sama povabila k Menjavi straže in potem dalje k Vranjim vratom. Vrata v gledališče sem si torej odprl predvsem s pisanjem. Če bi deloval ekskluzivno kot filmski režiser, najbrž ne bi živel samo od celovečercev, marsičesa se moraš lotiti; lahko delaš v videoprodukciji, lahko delaš kratke filme, dokumentarne filme, delaš na televiziji ... In če ne bi pisal, bi bil najbrž v teh vodah. Je pa zame precej bolj dragoceno, da sem v nečem, kar mi je intelektualno zanimivo, poleg tega pa imam zelo rad teater in zelo, zelo rad pišem. Vedno sem imel rad igralske kreacije, zgodbo, in dokler mi je v teatru to omogočeno delati ...

Se lahko preživljaš s svojim delom?
Ja, seveda. (smeh) Delam tudi veliko drugih stvari, ki niso tako izpostavljene; od tega, da nekje predavam, do tega, da delam kakšne manjše prireditve, napišem kaj bolj komercialnega, adaptiram za TV. In ne vem, ali je kakšna osemurna služba, ki bi me tudi z večjo plačo privabila.

Tvoja besedila niso politično aktivistična, kar pa ne pomeni, da niso aktualna; imaš čut za okolje, čas, za družbeno situacijo, in znotraj tega za like.
Jaz imam strašen problem z aktivizmom ... v tem do neke mere sledim logiki Jeana Geneta, ki je rekel, da nekdo podpira nekoga, dokler ta ni premočan in tako postane njegov nasprotnik, ne glede na idejo. Sicer nisem niti približno tako radikalen kot Genet, navsezadnje je bil on aktivist, jaz sem daleč od tega - bolj gre za to, da se bojim zatuliti v rog, v katerega je tulilo že preveč ljudi. Zaradi tega se bom vedno, tudi pri najbolj odprtih in liberalnih miselnostih, vprašal, kaj gre tukaj lahko narobe.

Zdi se mi, da sta trenutni svetovni položaj in strah, ki ga imamo, nastala predvsem zaradi ljudi, ki preprosto niso ugotovili, da si drugi okoli njih želijo predvsem varnosti in da bodo na račun tega marsikaj žrtvovali. Mencken je zapisal "The average man does not want to be free. He simply wants to be safe." (Povprečen človek noče biti svoboden. Preprosto hoče biti rešen. [op. L. Š.] ) Tega kontroverznega stavka ne smemo razumeti dobesedno, ampak jaz poskušam razumeti ljudi, ki jih žene nestrpnost, kakšen je njihov motiv, poskušam razumeti nekoga, ki se boji prišlekov, novih idej. Ker če razumeš, od kod ta strah izvira, boš znal spregovoriti na tak način, da boš tega človeka prepričal o nasprotnem. Da se postaviš v kožo nekoga, ki razmišlja radikalno drugače od tebe, je zame vrlina, ne pa vztrajanje na svojih vrednotah in iskanje sovražnikov v vsakem, ki ni po tvojem okusu.

Prav režiser Vranjih vrat Aleksander Popovski je v intervjuju za MMC rekel: zakaj bi iz odra vpili revolucionarne misli in parole v občinstvo, ki pravzaprav misli enako, tako da te besede sploh ne pridejo do pravih ljudi ...
Se zelo strinjam. Saj slovenska kultura je malo taka, da drug drugega trepljamo in se objemamo in govorimo, da smo edini, ki prav mislimo, medtem ko gre karavana naprej. Ne vem, ali se zavedamo, da lahko samo majhen obrat v oblasti pomeni, da vsa ta aroganca in vsevednost izpuhti. Ljudje se, ob tem, ko smo kulturniki tako distancirani, zagotovo ne bodo postavili na našo stran, če nam bodo hoteli odvzeti financiranje, kar se je že zgodilo s slovenskim filmskim centrom. Če so Britanci šli iz Evropske unije, samo zato, ker naj bi potem imelo njihovo nacionalno zdravstvo več denarja, potem bodo takoj za to, da se zapre gledališče, če potem nekaj otrok ne bo lačnih. Čeprav je to seveda čista laž, demagogija in populizem. Ampak take ideje zelo hitro padejo na plodna tla.

Ne vem, ali se zavedamo, na kako trhlih temeljih kulturniki stojimo in koliko bi si morali prizadevati za to, da se ljudem približamo, in to ne na populističen način s komedijami, pa tudi ne na hermetično zaprt način. Barbara Hieng Samobor pravi, da ljudje zelo hvaležno gledajo dobre zgodbe, kar smo pri nas zanemarili - pripovedovanje zgodb se dojema kot manjvredna oblika umetnosti. Ampak zame je to temelj. Vedno bo. Hkrati pa mora biti kultura zaščitena pred ljudskim srdom in linčem, ki pa je zame najbolj ogabna stvar, ki se lahko zgodi. Če si vsaj približno zrel osebek, je tvoj boj za pravico vedno brez prelivanja krvi.
Vsa tvoja dela v sebi nosijo nekakšen občutek brezizhodnosti, brezupa, vendar se vseeno zaključijo svetlo, z novim upom v prihodnost ... vsa tvoja dela preveva nekakšna tišina življenja, čeprav nam konec sporoča, da ne obstaja samo ta tišina.
Pa saj ni samo ta tišina. Zmeraj sem bil mračen toliko, kot se mi je zdelo, da je to potrebno, da moja poanta pride do bralca oziroma gledalca. Začel sem s tem, da sem pisal za šolska glasila, potem sem pisal nek bizaren blog, ki sem ga, hvala bogu, zaključil. Potem pa sem vsa vabila k pisanju kolumn zavračal, ker se mi zdi, da je veliko kolumnistov, ki so tudi umetniki, začelo v kolumnah razvijati enosmerno vizijo življenja, kar te na nek način zapre pri ustvarjanju. Zato iz tega brezupa vedno odškrtnem neka vrata, neko luč, ker se mi zdi, da si to vse te teme, ki jih obravnavam zaslužijo - zaslužijo si drugo lice, alternativen pogled. Če si spoštljiv in nisi patetičen, lahko ljudi pelješ čez mnogo temnih poti in jim pustiš, da na koncu sami zakorakajo v svetlobo, ki bi si jo človeštvo zaslužilo.

Zdi se, da dobro poznaš slovensko občinstvo, imaš čut za to, kaj nam je všeč. Kako se to izkali ali je to pač enostavno v tebi?
No, slovenskemu občinstvu je všeč marsikaj, kar meni ni. Tudi svetovni, da ne bo pomote, mi morda samo malo capljamo za trendi in smo trenutno v nekakšni stand-up dobi, kjer še vedno najbolj funkcionirajo stari vici, čeprav zelo cenim dobre stand-up komike. To se tudi najbolj prodaja, tako na televiziji kot na odru. Ampak če z občinstvom komuniciraš in mu daš življenjske stvari, ti bodo sledili. Je pa recimo občinstvo MGL-ja in nasploh gledališko občinstvo dosti bolj sofisticirano kot velika večina ljudi, ki popolnoma nekritično konzumira to, kar dobi na zaslone. Ampak to smo si mogoče celo malo zaslužili. Če leta in leta zanemarjaš določeno področje, so posledice pač vidne.

Zdi se mi, da to izhaja predvsem iz tvojega izostrenega posluha za slovensko okolje, prikaza tega okolja, česar doslej ni bilo veliko in je zelo dobro, da imamo to možnost videti.
Hvala, se trudim. Pomembno vprašanje pa je, kaj so naši klišeji. Bral sem ameriško dramo The Humans, kjer takoj prepoznamo mlad par, ki se bori za preživetje, zgarano živčno mlado odvetnico, obiskovalce New Yorka, ki se bojijo kitajskega soseda ... kdo so pa naši tipizirani liki? Do zdaj so se vzpostavili samo smešen Štajr'c in Bosan'c, hudobni tajkun, pa simpatični Primorci, ki radi pijejo vino, in Ljubljančani, ki so žabarji. Vse to izhaja iz stand-up šal. Kaj je pri nas ruralna scena, kdo so pri nas ljudje, ki so tradicionalni, svobodomiselni, kaj je pri nas urbano, kaj je pri nas lifestyle, kje se pri nas skriva nestrpnost, kdo so tujci v Sloveniji, kdo je naša elita, kdo je naš 'old money', kdo je naš 'new money', kakšen je naš slovenski značaj? Zato so bili Vojnovićevi Čefurji tak hit - ker je spregovoril o konkretnem družbenem okolju, ki ga obvlada. Vse to smo skozi umetnost v zadnjih letih premalo razdelali. Je pa fino, da je leto Cankarja in se bomo spet malo spomnili na te stvari.

Do kolikšne mere si perfekcionist? Kolikokrat lahko eno stvar prepišeš?
Tolikokrat, kot je to potrebno. Besedilo lahko v enem trenutku uničiš do nerazpoznavnosti, zato moraš prepoznat, kdaj je besedilo končano in dobro, kdaj pove točno tisto, kar hočeš, da pove. Sem pa vedno bolj natančen in znam reči ne, ko vidim, da ne bom zmogel kakovostno narediti tega, kar se od mene pričakuje.

Zdi se, da si ves čas na preži, da neprestano opazuješ. Kaj opazuješ? Kaj je tisto, kar tako mimogrede, shraniš in pozneje uporabiš?
Različne stvari so ... nekaj je moj filmski pedigre ... zadnjič sem opazoval neko žensko, ki je sedela na klopci, zraven sebe je imela tri šolske torbe otrok in opazovala dva ptiča, ki sta se tepla za kruh. To so male čudovite stvari, 'royanderssonovske'. Rad tudi poslušam ljudi, kako govorijo, predvsem podtekst govorjenega, tisto zamolčano, povedano skozi nastop, mimogrede, česar se ljudje ne zavedajo. Kar je tudi prav, da se ne zavedajo. Nisem pa tak, da ležim na travi in iščem navdih.

Tvoja najljubši roman, pisatelj, režiser?
Izjemno rad imam Roya Anderssona, Mika Leigha, Sorentina, pa seveda Kubricka, Woodyja Allena, Billyja Wilderja. Od vseh serij, ki sem jih v zadnjem času gledal, me je najbolj navdušil Mladi papež, mogoče tudi zato, ker je najbolj filmska in samosvoja serija.

Med romani pa mi so zelo všeč Ostanki dneva Kazua Ishigura, po katerem zdaj pripravljam predstavo v APT v Novem mestu, Steven King je eden izmed moj najljubših avtorjev, Camusev Tujec, konec osnove šole sem bral Steinbecka ...

Kakšen odnos imaš do oznake generacijski pisatelj, torej pisatelj, ki zna zaobjeti težave svoje generacije? Vseeno se zdi, da nisi več nekdo, ki piše samo o svoji generaciji.
Nekaj časa sem imel res samo to oznako, kar sem si tudi zaslužil, ker sem s tem začel in tudi nadaljeval. Divjad, Veverice, Camera obscura, Izlet, so bila vsa tovrstna dela.

Ko si star 20–22 let, ni generacije za tabo, je, ampak so to res še tamali, ki jih še ne jemlješ popolnoma resno. Zdaj, ko sem star 30, je za menoj ta ista generacija, ki pa je gledala druge filme, brala druge knjige, mogoče jih nekaj drugega zanima, rojeni so bili v ta občutek 'impending dooma', v to, da bo vse narobe, to so vse generacije, ki jim je Juncker mirno rekel, da tako in tako nikoli ne bodo imele služb in naj se s tem sprijaznijo. Tako da najbrž imajo neko drugačno dojemanje sveta kot mi, ki smo bili zadnji izgnani iz raja; ki smo že videli jabolko, pa so nam zaprli vrata tik, preden smo se ga dotaknili, oni pa ga še videli niso.

Zdi se mi, da se zato odvračajo od resnih tem, da jih zelo zanima ironija, da se zelo bojijo pokazati čustva, da so zelo nekritično odprti za sprejemanje mnenj, hkrati pa iz njih veje izjemno nasilna politična korektnost. Kar me bolj plaši, kot me straši nestrpnost. Ker nestrpnost vedno rodi odpor, zato bodo na npr. nacističnih shodih vedno antiprotestniki, če se pa ne sme več o ničemer pogovarjati, če ne smeš več o ničemer podvomiti, če na neki način vsi postanejo sodniki in rablji, se zelo podtalno zgradita odpor in sovraštvo do vsega, kar je svoboda. Zdi se mi, da to generacijo in nas čaka vprašanje, kako se bomo s tem spopadli. Prav to me zelo zanima in mogoče bo to naslednja stvar, o kateri bom pisal.