S ciničnostjo, hipokrizijo in hladnokrvnostjo aristokratske družbe, ki jih je konec 18. stoletja razgalil francoski vojaški oficir Choderlos de Laclos iz Amiensa, se je tokrat ukvarjal makedonski gledališki režiser srednje generacije Aleksandar Popovski, ki se je po desetih letih vrnil v mariborsko gledališče.
Režiserja je zanimal zlasti zgodovinski kontekst, v katerem se dogaja zgodba, ki se na koncu konča z vojno. Kmalu po Nevarnih razmerjih je sledila francoska revolucija, zato se Popovskemu zdi, da so nevarna razmerja v nas na neki način lahko tudi napoved vojne. "Medtem ko mislimo, da se samo igramo, pravzaprav pripravljamo teren za tisto, kar se zgodi pozneje. Enako se mi zdi, da je tudi v današnjem svetu, v katerem je veliko popolnoma nerešenih odnosov in vprašanj med spoloma ter ljudmi na splošno. To je torej vedno lahko nekakšna napoved vojne ali revolucije," razmišlja režiser.
Nekoč ljubimca, na koncu poraženca
Zgodba se začne z željo markize du Merteuil po maščevanju nekdanjemu ljubimcu Gercourtu, ki jo je zapustil zaradi obilne metrese. Gospa de Volanges je Gercourtu v zakon obljubila svojo hčer Cecile, ki je pravkar zapustila samostan. Mertuilova se s prošnjo, da zapelje bodočo nevesto in s tem njenemu nekdanjemu ljubimcu pripravi poročno presenečenje, obrne na preizkušenega zapeljivca, svojega nekdanjega ljubimca, vikonta Valmonta.
Volangesova ima seveda o njem izdelano mnenje, da je sicer ljubezniv in zapeljiv, a je še v večji meri hinavski in nevaren. Oborožen s svetohlinstvom se Valmont loti tudi očarljive, pobožne in krepostne gospe Tourvel. Markiza du Merteuil dvomi o vikontovi zmagi pri Tourvelovi, a v Valmontu beseda prebudi strastno željo, da osvoji nedosegljivo. V boju za moč in oblast se nekdanja ljubimca in zaveznika spopadeta na "biti ali ne biti", od koder oba izstopita kot poraženca.
Z razmerji se igrajo ...
Markizo igra Nataša Matjašec Rošker, gospo de Volanges igra Ksenija Mišič, v igralski zasedbi pa so še Branko Jordan, Milada Kalezić, Eva Kraš, Maša Židanik, Matevž Biber ter kot gostja Barbara Ribnikar. Prevajalec je Luka Novak, prevajalka pisem Radojka Vrančič, dramaturginja Jelena Mijović, scenografija je delo Numena in Ivane Radenović, kostumografinja je Angelina Atlagić, izvedbena kostumografinja Snežana Pešić Rajić, pod glasbo se podpisuje Kiril Džajkovski, koreografinja je Valentina Turcu, oblikovalca svetlobe Aleksandar Popovski in Sven Jonke, lektor Janez Bostič, masko pa je oblikovala Mirjana Djordjević.