Channel 4 v filmu Death of a President Busha leta 2007 kar ubije, dramatiku Petru Morganu pa se je zdel zanimivejši Richard Nixon, o katerem je postavil igro Frost/Nixon, ki je bila premierno uprizorjena v Londonu. Glavna protagonista v njej sta Nixon in David Frost, ki edinega ameriškega predsednika, ki je odstopil, v seriji intervjujev skuša pripraviti do tega, da bi priznal napake, medtem ko želi Nixon dostojno končati politično kariero. In nauk igre: Nixonov največji sovražnik je bila televizija.

Nixon hoče odpuščanje
Intervjuji so za oba protagonista, ki ju na londonskih deskah upodabljata Frank Langella in Michael Sheen, priložnost, da vsak svojo kariero oživita ali se od nje vsaj poslovita z visoko dvignjeno glavo. Dogajajo se leta 1977, tri leta po odstopu, do katerega so Nixona pripeljale laži, mediji in izginuli trakovi. Nekdanjega predsednika, ki se je že dobro usidral v udobje kalifornijskega življenja, pred kamere zvabita potreba po denarju in odpuščanju, ki si ga želi zaradi svojih dejanj.

Velika vrnitev?
Frost v intervjujih vidi priložnost, da se v velikem slogu vrne na televizijske ekrane. Na njih je že blestel na začetku 60. let, ko mu je uspelo ujeti val uspeha, na katerem so jahale satirične komedije. Ker mu je manjkalo nadarjenosti, se na vrhu ni mogel dolgo obdržati, a hkrati je bil dovolj klepetav in samozavesten, da mu je uspelo dobiti vodenje več pogovornih oddaj v Veliki Britaniji, ZDA in Avstraliji.

Kot dobra igra pokra ...
Pred kamerami si tako nasproti stojita nasprotnika, ki imata prav dobre razloge za to, da zmagata v besednem dvoboju, čeprav pri tem sploh ni znano, ali bodo intervjuji kdaj predvajani ali ne. Vsak na svoji strani imata še dobre svetovalce, Nixon legendarnega hollywoodskega agenta Swiftyja Lazarja, ki ga v predstavi upodablja Kerry Shales, in Jacka Brennana (Corey Johnson), Frost pa je v svojo ekipo povabil starega prijatelja in poznejšega generalnega direktorja BBC-ja, Johna Birta (Rufus Wright), ter ambicioznega ameriškega liberalca Jima Restona (Elliot Cowan).

Čeprav je izid vsaj tistim, ki so jim 70. leta prejšnjega stoletja blizu, dobro znan, pa je avtorju predstave uspelo ustvariti igro, v kateri je intervju napet kot dobra igra pokra, hkrati pa je tudi dovolj zabaven. Režiser Michael Grandage je intervju ohranil dovolj dinamičen, dobro pa je svoje delo opravil tudi scenograf Christopher Oram, ki je za ozadje postavil sceno iz 36 televizorjev.