Torej tisto, kar nam želi povedati, pove z vlogami, če pa se že razgovori, se o vlogah in kako se na njih pripravlja.

Že v času študija je Čušinova ob koncu 70. let začela "nabiranje plodov" za svoje delo. Evgenija v Mrožkovem Tangu jo je ovenčala s študentsko Severjevo nagrado. Vloga Babice v Strniševih Žabah je bila nagrajena z Borštnikovo nagrado za mlado igralko in hkrati še s študentsko Prešernovo nagrado. Od sezone 1982/1983 do današnjega dne svojo igralsko kariero deli z ansamblom ljubljanske Drame. Za mnoge vloge od več kot 50 odigranih različnih likov je bila nagrajevana. Tako kot ji režiserji niso prizanašali z dodelitvijo karakternih vlog, verjetno tudi sama ni bila kaj bolj prizanesljiva do sebe v svoji predanosti in oblikovanju zadanih nalog. Gledalci in kritiki so opažali ter nagrajevali njeno igro z aplavzi in nagradami.

Čigave kritike - odziv na vaše delo - vam sežejo najbolj do živega?
Vse kritike preberem in jih primerjam med seboj. Tudi prisluhnem kritikam različnih ljudi na račun svojega dela in jih prav tako upoštevam. Sicer pa se zanesem nase, ker vem, koliko in kako sem vložila v vlogo. Seveda se kot igralka ne morem skriti, tako sem izpostavljena očem kritikov in gledalcev.

V njeno bogato zbirko priznanj sodijo še Severjeva nagrada iz leta 1986 za vloge v več predstavah in leto pozneje dodeljena jugoslovanska Sterijeva nagrada. Na Tednu slovenskega filma, predhodniku Festivala slovenskega filma, so jo leta 1987 razglasili za igralko leta. Nato je leta 1988 dobila nagrado Prešernovega sklada. Ima tudi nagrado mesta Ljubljana - Župančičevo nagrado, ki jo je prejela leta 1996. Leta 2005 pa je dobila Borštnikovo nagrado.
Kateri so trenutki in situacije v življenju, ki vas plemenitijo in iz katerih pozneje črpate za delo, za vloge?
Človek je vsak trenutek in situacijo na preži, stalno doživlja, kuha v sebi. Sicer sem bolj miren človek in nerada nosim napetost v sebi. Poskušam se sproti sproščati. Vse doživeto mi je dovolj za moje vloge.

Letos je svojo 50-letnico zaokrožila kar s tremi nagradami. Deževati je začelo v Portorožu, kjer je na 10. Festivalu slovenskega filma dobila vesno za glavno žensko vloga v filmu Estrellita - Pesem za domov. Še ena nagrada je dobila v Mariboru ob razglasitvi in dodelitvi Borštnikovega prstana. Sledilo je še posebno priznanje žirije na festivalu v Mannheimu – Heidelbergu za filmsko vlogo vdove Dore v filmu Estrellita.
Kako vidite sami sebe kot igralko, kako bi se opisali?
Težko sama sebe opazujem. Naj povedo drugi, kako me vidijo. Med samim procesom dela se na splošno nikoli ne sprašujem, edinkrat, ko poskušam opazovati svoje delo, je med vajami. Sem le čustveno zraven, tako da je težko postaviti distanco in težko soditi sebe. Ne razčlenjujem same sebe.

Soigralci za njo pravijo, da je neverjetno temeljita pri pripravljanju nove vloge, da se vpraša za vsako malenkost in hoče svojo vlogo, osebo, ki jo igra, povsem doumeti in razumeti. Z vsakim likom poišče skupne točke, poišče tisto človeško, kar je tudi njej blizu. Hkrati pa ima to dobro lastnost, da se, če igralec na predstavi spelje vlogo malo po svoje, seveda v okviru zadanega, odzove in ga ne prezre ali povozi.

Ali se vam kdaj zgodi, da zgodba preide v vsakdan, da zadržite kakšno lastnost osebe, ki ste jo igrali?
Ko je vloga dokončana, narejena, jo puščam za sabo in zaprem vrata. Kar ostane v meni, če ne zavestno, pa podzavestno, bruhne slej ko prej na plan. Nerada to izkoriščam, a hočem nočem , kakšne težke stvari ostajajo. Potem prepustim času, da naredi svoje.

Suzana Golubov