Tri sestre je hrepenenje ukanilo za cilj; namesto svetlih podob, v katerih naj bi žarela njihova mladost, so se znašle v opustelem mestu, iz katerega odhajajo še zadnji ljudje, živi ali mrtvi, ki bi lahko posvetili življenje, ga naredili za novega. Foto: MGL/Barbara Čeferin
Tri sestre je hrepenenje ukanilo za cilj; namesto svetlih podob, v katerih naj bi žarela njihova mladost, so se znašle v opustelem mestu, iz katerega odhajajo še zadnji ljudje, živi ali mrtvi, ki bi lahko posvetili življenje, ga naredili za novega. Foto: MGL/Barbara Čeferin
Tri sestre
Vsaka od glavnih oseb je že razcepljena na videz in resnico, le da tega ne ve. Videz določajo konvencije, prepovedi in dogovori, ki uravnavajo življenje vsakogar, a največkrat na škodo nekoga drugega, njegovega bližnjega. Foto: MGL/Barbara Čeferin

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila premiera te ruske klasike v prevodu Milana Jesiha. Zadnjo uprizoritev v tej gledališki sezoni je režiral Boris Kobal, ki je tudi glasbeni opremljevalec predstave. Dramaturginja predstave je Ira Ratej, lektor pa Arko. Scenografijo je zasnovala Sanja Jurca Avci, kostumografijo Bjanka Adžić Ursulov, svetlobo je oblikoval Andrej Koležnik.



Ko od aristokratskega življenja ostane bore malo
Tri sestre, Olga (Jette Ostan Vejrup), Maša (Bernarda Oman) in Irina (Tanja Ribič), ter brat Andrej Prozorov (Gregor Čušin) živijo v dvesto let starem gubernijskem mestu s sto tisoč prebivalci. Kot izvemo kmalu po začetku drame, so se preselili iz Moskve pred enajstimi leti, saj je bil njihov oče kot vojaški general in komandant baterije službeno premeščen. Ugledni oče, ki je poskrbel za široko izobrazbo svojih otrok, je leto dni pred začetkom drame umrl, hiša pa je še vedno polna obiskovalcev, ki opravljajo vojaški poklic. Prozorovi v mestu nimajo drugih sogovornikov. Ne najdejo stika z grobim, sebičnim (Nataša - Iva Krajnc), lahko da tudi dobrim, vendar vsekakor omejenim malomeščanstvom (Kuligin - Milan Štefe). Prozorovi so se torej obsodili na to, da bodo obtičali v nekem zakotnem gubernijskem mestu, do katerega gojijo občutek vzvišenosti in kjer je vsa njihova izobrazba nekako odveč, da nimajo kaj in ne vejo kam z njo ...

Preostanek nekdaj varnega aristokratskega življenja predstavljajo njihovi obredni obiski, srečevanja v gostoljubni hiši, njihovi filozofsko obarvani pomenki in preganjanje dolgčasa ob čaju in pogači. Ujeti so v stare aristokratske vzorce in pravila, ki med drugim učijo, da je treba ljudem v stiski vedno pomagati.