Prizorišča predstave so bili temačni hodniki in sobane gradu Kodeljevo. Foto: RTV SLO
Prizorišča predstave so bili temačni hodniki in sobane gradu Kodeljevo. Foto: RTV SLO
grad Kodeljevo
Tesnobno pričakovanje.
Grad Kodeljevo
Za vrati sedi pogrebec in šepetaje bere na tleh ležeče osmrtnice.

Predstava Ne oziraj se, ki je bila na ogled v okviru 12. mednarodnega festivala sodobnih odrskih umetnosti Exods, je nastala kot svobodna aluzija na mit o Orfeju in Evridiki, ki se kljub prepovedi ozre njo, ko stopa iz podzemlja in jo tako za vedno izgubi. Inštalacija je sprejela le tri obiskovalce naenkrat in jih v petminutnih presledkih vodila po temačnih hodnikih in sobanah gradu Kodelejevo, kjer so bili soočeni s skrivnostnimi zvoki iz skritih zvočnikov, z izginjajočimi sencami v belo odetih nevest in mrakobnih pogrebcev, s skrivnostnim šepetanjem, z videoposnetki pljuskajoče reke, ki s seboj nosi čoln, in s tesnobnimi glasbenimi izseki.

Sodelujoči gledalec
Gledalec, ki pri predstavi še zdaleč ni le sedel in opazoval, temveč v igri dejavno sodeloval, je spremljal fragmentirano zgodbo, ki je omogočala vpogled v življenje s strani smrti. Stavek "Takoj vas bo nekdo sprejel", ki je spomnil na Kafko in njegovo zgodbo Pred vrati Postave, je bil uvod v popolnoma zatemnjen prostor, kjer je bilo prisotnost drugih mogoče le čutiti, kar je obiskovalčev um zavilo v tesnobno pričakovanje. Nato se je iz kota zaslišalo globoko smrčanje in iz teme se je pojavila podoba zaprašenega filistra, ki je obiskovalcem izročil vstopnice in jim zabičal, naj v tej hiši nikogar ne zbudijo. Zgodba se je nadaljevala po hodnikih in na pol zatemnjenih sobah, ki jih je razsvetljeval le soj sveč in kratki utrinki ročnih svetilk, kjer so tavale krhke bele neveste in črni pogrebci v frakih ter ustvarjali sanjsko atmosfero izmuzljive bežnosti ter seganja za nečem, kar se ves čas izmika.

Pogled na življenje s strani smrti
Predstava se je z vsakim gledalcem ustvarjala na novo in mu tako omogočala individualno izkušnjo s smrtjo, z zatohlim podzemljem, z vpogledom iz groba navzven in s prividi, ki bi to lahko dejansko tudi bili. Proti koncu predstave pa po hodnikih zaveje svež zrak, pogrebec gledalca popelje do končnega pogleda na prostor le s čajnimi lučkami osvetljene kapele, ki spominja na velikansko grobnico, nato pa izreče še zadnje besede "Čas je". In že je gledalec spet zunaj na prostem, v zelenem parku pred gradom in ni več prepričan o resničnosti svoje izkušnje.

Inovativni dreamthinkspeak
Leta 1999 ustanovljena skupina dreamthinkspeak, ki sodi med najzanimivejše britanske gledališke ansamble, je za predstavo Ne oziraj se na lanskem festivalu v Edinburgu prejela Total Theatre Award.