Faustova mednarodna pot se je začela že takoj po premieri v Križankah, najprej na Cervantesovem festivalu v mehiškem mestu Guanajuato, potem v Kolumbiji na pirenejsko-ameriškem festivalu v Bogoti, dalje na Češkem, Slovaškem, v Makedoniji, Italiji, v Madridu, Romuniji, v južnokorejski prestolnici Seulu in pred kratkim še v Beogradu. Jutri zvečer se bo ljubljanski Faust predstavil pekinškemu gledališkemu občinstvu na odru osrednje gledališke hiše, Nacionalnega umetniškega gledališča Peking v samem središču 20-milijonske kitajske prestolnice. To je prelomni dogodek, saj gre za prvo gostovanje kakega slovenskega nacionalnega gledališča na Kitajskem.

Še pred gostovanjem v Pekingu pa so Igor Samobor in njegova igralska in izvedbena ekipa že prejeli povabilo na znameniti mehiški gledališki festival v univerzitetnem središču Guadalajara, kamor se bodo odpravili novembra. Za ljubljanskega Fausta torej blodenja po svetu in iskanja smisla in resnice o človeškem bivanju še ni konec, prav nasprotno. Doslej so odigrali več kot 50 predstav, od tega polovico na gostovanjih.

Nesmrtna predstava strastnega iskalca smisla in svetlobe
Nekako v simbolnem pomenu znamenitega stavka, ki ga je nesmrtni Goethe položil v usta Mefistu, da "je samo del moči, ki dobro vedno iz slabega rodi", se je Pandurjev ljubljanski Faust po smrti režiserja, ki ga je z neustavljivo ustvarjalno silo v svoji karieri postavil na oder že tretjič, po mariborskem (1996) in madridskem (2014), na odru SNG-ja Drame prelevil v stvaritev, ki je s svojo magijo in izpovednostjo ne samo preživela svojega režiserja, temveč živi svoje lastno življenje kot skupek energij zavzetega igralskega ansambla. Iz slabega, to je dokončnega odhoda Tomaža Pandurja, se je rodilo nekaj dobrega, nesmrtna predstava, ki jo vabijo na gostovanja po vsem svetu. Po besedah Livie Pandur, dramaturginje in najtesnejše sodelavke Tomaža Pandurja, se zdaj zdi, kot da je bilo usojeno, da bo ljubljanski Faust zaokrožil ne samo najbolj impozantno trilogijo Pandurjeve kariere, pač pa tudi zemeljsko potovanje tega strastnega iskalca smisla in svetlobe.

Ljubljansko postavitev so si predstavniki pekinškega gledališča ogledali lani junija v ljubljanski Drami, in to brez prevoda. Kot je povedal ravnatelj Igor Samobor, tudi nosilec glavne vloge, so bili navdušeni in odločitev o gostovanju je bila sprejeta "v petih minutah". Pravila za izbor so sicer precej stroga, sploh za sodobno zahodno dramatiko, saj prepovedujejo seks, nasilje, vulgarno govorjenje in podobno. Selektorica Lin Zhi je povedala, da je o Tomažu Pandurju slišala že prej, ker so ji o njegovih predstavah že pripovedovali, pred prihodom v Ljubljano je prebrala Goethejevo besedilo, med predstavo pa so jo prevzeli postavitev scene, luči, glasba, celotno vzdušje, ki ji je vzelo sapo. To jo je prepričalo, da je Fausta povabila v Peking kot otvoritveno predstavo festivala.

Po besedah direktorja Nacionalnega gledališča Rena Minga je Peking tudi kulturna prestolnica prostrane Kitajske, v mestu je 150 različnih gledaliških prizorišč, saj je gledališče osrednji promotor kitajske kulture. Pekinško ljudsko gledališče letos praznuje 65-obletnico obstoja, istočasno pa slavijo tudi 110-obletnico sodobnega kitajskega gledališča. Temu je posvečen tudi letošnji festival, zato ima vabilo na odprtje, ki ga je bila deležna ljubljanska Drama s Faustom, še toliko večjo težo.

V fokusu gledališče Vzhodne Evrope
Direktor festivala Yin Yanbin je letošnji programski fokus postavil v Vzhodno Evropo, zato ob ljubljanski Drami nastopata še beograjsko Narodno pozorište in gledališče Aleksandrinski iz Sankt Peterburga, tradicionalno pa je na festivalu navzoče tudi gledališče Greshev iz Izraela v počastitev 25-letnice judovske državnosti.

Organizatorji so slovenske gledališčnike namestili v udoben hotel samo 200 m od gledališča, kar je v gromozanskem natrpanem mestu kaotičnega prometa, kot je Peking, izjemno pomembno. V tem letnem času razbeljeno mesto, kjer dnevne temperature presežejo 33 stopinj, je naporno delovišče za tehnično ekipo, ki na prostornem odru postavlja kulise, luči in talni bazen z vodo, značilnim elementom Pandurjevega Fausta.

Zanimivo bo spremljati, kakšen bo odziv pekinškega občinstva, kakšen vtis bo nanje naredila evropska arhetipska matrica, ki je, kot jo je nekoč opisal Tomaž Pandur, "praizkušnja, ki presega človekovo razumevanje, je kolektivno nezavedno".

Pekinška premiera oziroma odprtje festivala bo v petek zvečer po krajevnem času, sledita še dve ponovitvi v soboto in nedeljo. V osrednjih vlogah bodo nastopili Igor Samobor, Branko Šturbej, Branko Jordan, Polona Juh, Barbara Cerar in Uroš Fürst.

Iz Pekinga

Živa Emeršič