Največji slovenski gledališki "izvozni artikel", Tomaž Pandur, nadaljuje svoje "špansko obdobje": prejšnji teden je festival v Méridi sklenila svetovna premiera Medeje, predstave s Pandurju ljubo špansko zvezdnico Blanco Portillo v naslovni vlogi. Tritisočglavo občinstvo je, tako je poročal dnevnik El País, konec "briljantnega in ganljivega spektakla o tragediji nesrečne ljubezni" pričakalo s stoječimi ovacijami in celo kriki navdušenja.

"Do zdaj je Medeja, ena največjih figur evropskega izročila, ki jo je v svoji dramatiki ovekovečil Evripid, v španskem kolektivnem spominu živela v povezavi z dvema igralkama, edinima, ki sta ji do zdaj uspeli vdahniti vso simboliko mita: Margarito Xirgu (leta 1933) in Nurio Espert (1977). Bilo je še veliko drugih, a tema dvema ni nobena segla do kolen. Toda slovenski režiser, ki lovi ravnotežje med mladostjo in zrelimi leti, madridska igralka, ki je v nekaj pičlih letih postala ena od osrednjih figur španskega gledališča, ter briljantna in enotna igralska ekipa z Asierom Etxeandío, Julieto Serrano in Albertom Jiménezom na čelu so dokazali, da je 21. stoletje dobilo svojo véliko Medejo ter da morata Xirgujeva in Espertova na svojem prestolu narediti prostor še za Portillevo, ki je v "pandurjevskem ključu" znala podati drugačno, besneče tuzemsko Medejo, ki uteleša marsikatero sodobno žensko," je med drugim v svoji presežnikov polni oceni tragedije zapisal recenzent El Paísa.

Obnorela od bolečine, a ne nora
"Pandurjeva Medeja je izgubila dimenzijo kolerične, maščevalne kvazičarovnice, ki iz ljubezni do Jazona izda domovino, razčetveri lastnega brata in spodbuja neizrekljive zločine. Ko izgubi Jazonovo ljubezen, s pomočjo magičnih sil uniči vsiljivko, ki jo je nadomestila, nato pa se z umorom njunih skupnih otrok še globlje potopi v osamljenost in bolečino. Toda ta nova Medeja ni norica, ampak ranjena ženska, ki hoče otrokoma prihraniti ponižanje, ki ga s seboj prinašajo spremembe. Ne gre zato, da bi bila njena zaljubljenost večja od ljubezni do otrok, ampak za to, da jima ne privošči bednega, povprečnega življenja. Reče si: "Dala sem jima življenje in jaz jima ga bom vzela."(...) Predstava nam prinaša pasolinijevsko zasnovo Medeje, ki vstaja iz najbolj prvinskih korenin globokega Sredozemlja, tistega, ki so ga prepotovali tudi Jazon in Argonavti in ki ga Pandur, ki je oder napolnil z referencami na lastne prednike, tako dobro pozna." Jazon in Medeja se tako sprehajata po pokrajini, ki spominja na italijanski neorealizem, metafizične, skoraj ezoterične prostore in aluzije na klasično slikarstvo ter na melanholijo in samoto opusa Edwarda Hopperja.

Pandur je predstavo postavil na noge s pomočjo svoje stalne ekipe: sodelovali so dramaturga Darko Lukić in Livija Pandur, duo Silence (glasba), Numen (scenografija), Angelina Atlagić (kostumografija), Ronald Savkovic (koreografija) ter igralski muzi, ki ju je režiser našel v Španiji: poleg Blance Portillo (s katero sodelujeta že tretjič in v katero se je zaljubil, po lastnih besedah, "še preden jo je sploh videl") je to še Asier Etxeandía.

Gledališče kot nadomestilo za večno izgubljeno domovino
V zgodbi o detomorilki je režiser skušal najti trenutek poistovetenja - bolečino ob izgubi domovine. "Izgubil sem domovino, ki ne bo nikoli več obstajala. Jugoslovan sem in to vedno bom, toda zadnjih osemnajst let skušam najti "svojo" državo. Medeja počne isto, dokler ne ugotovi, da ta dežela ne obstaja, da živi le v njenem srcu. Sam imam gledališče, kjer lahko ustvarjamo lastne svetove, s pomočjo katerega bežimo pred eno resničnostjo, da bi dosegli drugo, tako, v katero lahko verjamemo, in Medeja je poklon, poravnava dolga, ki ga imam do gledališča." Če bi imel domovino, bi ta bila na odrskih deskah: "Kraj, kjer si lahko to, kar si, z vso bolečino, jezo, nežnostjo; in čeprav te samota dela močnejšo, se nikoli ne sprostiš, zato za sabo vlačiš občutek manjvrednosti, s katerim se vsako jutro prebujaš; medtem ko piješ prvo kavo, se moraš s tem soočiti in občutek nekako premagati. (...) Vse govorjenje o tem, kako dobri in nadarjeni da smo, to je vse laž. To, kar je pomembno in brutalno, je premagovanje kompleksa manjvrednosti, to, da si rečeš 'Sem, obstajam, v dobrem in slabem.'"