Z njim smo se pogovarjali ob njegovem nedavnem obisku v Ljubljani, kamor je prišel v okviru festivala Drama Festival, ki ga je sklenilo njegovo delo.

V ospredju predstave sta uporniška mladeniča, ki sta na začetku podobna v svojem boju za drugačno družbo, a se počasi razvijeta v predstavnika diametralno nasprotnih (političnih) polov. Mladeniča povezuje ženska – Monika, katere hrepenenje po smislu in lepoti v tem umazanem svetu nasprotuje ljubezenskim razočaranjem in izgubi idealov. Weiss prek njenih staršev kritično pogleda tudi na generacijo, "ki je kriva za vse", in na izpraznjene odnose, ki počasi razkrajajo ljudi.

Vaša igra je vpogled v prihodnost slovaške družbe, s katero se lahko, sodeč po povzetku, poistoveti večina evropskih držav, v tem smislu, kako kapitalizem vzame v šah eno družbo in kako jo razčloveči.
Gre za mojo antiutopijo. Ni nujno, da je to samo igra o kapitalizmu ali o tem, kaj prinese kapitalizem, ki ga preživljajo vse države nekdanjega vzhodnega bloka. To je le družbena raven drame. Potem pa je tu še raven posameznika – osebnostne spremembe dveh osrednjih protagonistov, Doda in Andreja, ki sicer izhaja iz istih izhodišč, govorita tako rekoč isti jezik, čeprav izhajata iz različnih socialnih okolij, a se postopoma njuni poti ločita. Eden podleže pritisku mamona, kapitalizmu, drugi pa fašistični ideologiji.

Drama ima še tretjo, filozofsko raven, ki se dotika vprašanja strpnosti v družbi. Kaže na porast fašizma in nacionalizma v državi in sploh posledice zlorab teh ideologij. Tisti, ki želi vladati nekemu narodu, razglaša, da dela vse za narod, pri tem pa ta isti narod izkorišča. Ločevanje ljudi glede na raso, veroizpoved, socialni status ipd. ni sprejemljivo, a takšne delitve vsakodnevno doživljamo. Na Slovaškem se na primer ukvarjamo z vprašanjem priseljencev in vedno večjih socialnih razlik, rešujemo odnose znotraj Evropske unije …

Prvo različico drame sem napisal pred petimi leti, ko sem v časopisu zasledil drobno vest, da se na Slovaškem ustanavljajo nekakšni oddelki uniformiranih mladcev, ki se sklicujejo na slovaško fašistično državo iz druge svetovne vojne. Takrat sem se prestrašil, kaj bo iz tega, danes pa imamo njihovo neofašistično stranko že v parlamentu.

To je, sociološko gledano, nekaj, s čimer se spopada celotna Evropa, kar je v nasprotju z vzgojo, izobrazbo, ki smo ju deležni, ki tega ne spodbujata, živimo v družbah, kjer je osnovna paradigma odprtost. Od kod vznik, da lahko takšno gibanje sploh čutijo potrebo, da se sploh to v njih vzbudi?
Najbrž nas dejansko niso naučili strpnosti. Ne vem, ali lahko stvari posplošimo na celotno Evropo, kajti vsaka država se drugače odziva na pereča vprašanja. Priseljence nacionalizem samo izkorišča v svojo korist.

Kapitalizem kot vladajoči red spodbuja in v ospredje postavlja posameznika. Glede nekaterih drugih vprašanj, recimo socialnih pravic, je zelo težko motivirati družbo, da bi se zganila, ker vsak misli le zase. Kako pa pridemo potem do skupine ljudi, ki lahko zelo hitro prevzame in pridobi množico ljudi, da jim nekritično sledi?
To je vprašanje za psihologe in sociologe. Nacionalizem vedno korenini v socialni neenakosti, ekonomski podrejenosti, hkrati pa je povezan tudi z izobrazbo. Izobrazba je bistvena, da posameznik razvija strpnost, da sprejema drugačnost in različnost.

Hkrati pa je pomembna tudi socialna pravičnost. Ko se neizobražen posameznik znajde v socialno nepravičnem položaju, ko vidi, da živi slabše, kot bi lahko, v njem raste razočaranje in zlahka začne valiti krivdo na nekoga drugega. Pri tem se morda niti ne zaveda lastne odgovornosti … Bolje je najti krivca, se povezati v skupino, ki začne zlahka kazati s prstom na drugo skupino …

Ko ste pred petimi leti začeli pisati dramo, si verjetno niste mislili, da bo to tako zelo aktualno besedilo?
Ne, nikakor. Sem optimist. Vendar pa so vsi liki v drami negativni, imajo v sebi neko zlo, z izjemo Monike, ki pa na koncu umre. Na prvem branju sem režiserju Dinu Mustafiću predlagal, da bi Monika ostala živa, pa mi je odgovoril, da je drama v primerjavi s Sarajevom, ki ga je doživel sam, tako rekoč raj.

Drama je postavljena v slovaškem gledališču, v sklopu novega poglavja slovaškega gledališča, v katerem gostujejo številni tuji režiserji. Kako sta se našla z Dinom?
Program v Slovaškem narodnem gledališču je določen nekaj let vnaprej. Eden izmed ciklov je bil zastavljen tako, da tuji režiserji režirajo slovaške predloge. Sam sem imel zgolj možnost izbrati državo, od koder bo režiser. Ko je Dino Mustafić prvič bral besedilo, mu je bilo zelo všeč, mislil je, da ga je napisal kak balkanski avtor, v njem je prepoznal zdajšnje Sarajevo.

Kako sta sodelovala z Dinom? Koliko ste bili vpleteni v samo postavitev drame?
Sodeloval sem pri izbiri igralcev (v igri igrajo številni priznani slovaški igralci), ampak je imel Dino seveda glavno besedo. Odločila sva se tudi, da besedilo malo skrajšava. Tako sem ga doma sam ves teden krajšal, da bi bilo čim bolj kompaktno, ko pa sem potem prišel na vaje, mi režiser in dramaturg Peter Kovač povesta, da sta ga oklestila že sama. Sčrtala sta cele prizore (smeh). Ampak sem mu zaupal, vedel sem, da ve, kaj počne. Imam veliko zaupanje v delo režiserjev. Študiral sem v Pragi na FAMU-ju, zato sem navajen sodelovanja in soustvarjanja. Nisem genij, da bi vztrajal pri svojem. Dino ima konec koncev za seboj 100 predstav, je zelo izkušen.

Dinov odziv je bil, da bi lahko besedilo napisal nekdo z Balkana. Če gledam s slovenske perspektive, bi bil verjetno splošen vtis, da gre Slovaški kar dobro, da lepo napreduje. V drami pa prikazujete drugačno sliko. Kakšni so bili odzivi vaših sodržavljanov? So vam očitali, da ste preveč pesimistični?
Odzivi so bili različni. Igralci si želijo igrati tudi komedije, naj se ljudje tudi zabavajo, saj avtorji po večini pišejo le tragedije. Sicer sem si prizadeval, da bi bilo v igri tudi nekaj humorja. Nasploh pa so dramo zelo dobro sprejeli, gre za klasično dramo.

Eksperimentiral pa bom, ko se bom naučil dobro pisati (smeh).

V kakšni kondiciji je sodobna slovaška dramatika?
Gledališče je nasploh specifično, saj predvideva kolektivno delo. Pri izbiri besedil je veliko odvisno od usmeritve posameznega gledališča. Nekje sem bral, da polovico vseh besedil, ki jih uprizarjajo slovaška gledališča, napišejo slovaški avtorji, kar pa je precej izkrivljena podoba realnosti, saj so v to statistiko vključena tudi številna manjša (avtorska) gledališča, večja, t. i. kamnita gledališča le s težavo sprejemajo domača dramska besedila.

Imate tudi galerijo. Ali to kaj vpliva na vaše pisanje? V Cannesu je nedavno slavil Ostlund s satiro na umetniški svet. Tudi vi kaj prepletate različne oblike umetnosti?
Niti ne, sem zbiratelj umetniških del. Predtem smo celo imeli dražbeno hišo za sodobno umetnost. Galerija pa je svet zase. Galerija mi pomeni socializacijo, pisanje pa je čas, ko sem sam s seboj.

Ljudje bi radi gledali komedije, da bi pozabili na realnost, a gledališče jim ponuja ogledalo družbene realnosti. Me zanima, če zdaj načrtujete kaj novega, komedijo mogoče?
Pišem komedijo (smeh). V središče dogajanja leta 1989 sem postavil režiserja, ki je bil v 70. in 80. letih oporečnik, teden dni pred revolucijo pa piše propagandistično komunistično televizijsko igro z delavskega okolja, saj bi se rad nekako rehabilitiral.

Posname prvi del, zgodi se revolucija, v družbi se vse spremeni, in naenkrat, da se izogne kompromitaciji, mora besedilo obrniti na glavo. Kar je bilo v prvem delu komunističnega, postane v drugem kapitalistično. Pravzaprav gre za nekakšno tragikomedijo, ki sem jo napisal za manjše slovaško gledališče Astorka.

Da se ob koncu še enkrat navežem na Cannes. Predsednik letošnje režije Almodovar je ob koncu dejal, da niso nagradili filma z aktualno družbeno tematiko, ampak so se odločili za satiro o umetniškem svetu. Kot je dejal, so se za Ostlundov film odločili zaradi tega, ker govori o "diktaturi politične korektnosti", ki nam vlada. Kakšno je vaše mnenje?
Se strinjam z odločitvijo. (smeh)