Projekt je nastal v koprodukciji z Nagibom in Inštitutom MA. Kostumografija je delo Jelene Pirkmajer Cliche, izdelava scene pa Martina Podrzavnika. Foto: Marcandrea
Projekt je nastal v koprodukciji z Nagibom in Inštitutom MA. Kostumografija je delo Jelene Pirkmajer Cliche, izdelava scene pa Martina Podrzavnika. Foto: Marcandrea

V Stari elektrarni bi morala nocoj premierno zaživeti predstava Dotik, tkivo, tkanina. Koreografinji Snježana Premuš in Anja Bornšek v plesni predstavi fenomen srečanja razpirata kot prostor, ki soustvarja in potrebuje zunanji prostor, a se hkrati dotika in spreminja tudi notranje prostore. Za ponedeljek je napovedana mariborska premiera predstave.

Lahko bi rekli, da prostor nikoli ni le odsotnost materije, temveč je korak pred njo. Kot tak je začetni princip tega, kar nastaja.

Snježana Premuš in Anja Bornšek

Soavtorici in izvajalki druži skupen somatsko-koreografski fokus, zato srečanje dojemata kot možnost ustvarjalne izmenjave med obema podobnima, a vendar specifičnima umetniškima jezikoma, so zapisali v Zavodu Federacija, ki je skupaj z umetnicama producent predstave.

V predstavi Dotik, tkivo, tkanina se avtorici poglobita v samo naravo komunikacije, ki jo razumeta kot "akcijo – dialog" in "situacijo – srečanje". Prepoznata, da se primaren odnos gradi skozi dotik. Vendar razumeta dotik v najširšem smislu, zato gradita in širita dialoge v različne sfere t. i. dotikanja: otipljivo, oprijemljivo, korporealno, taktilno, zaznano/občuteno, materialno/efemeralno, prisotno/odsotno, intimno/skupno.

Snježana Premuš in Anja Bornšek sta dobro znani in referenčni umetnici v polju sodobnega plesa. S svojo formalno izobrazbo in z dolgoletnimi izkušnjami tako v sodobnem plesu kot v somatiki predstavljata tudi pomembno podstat za razvoj plesne somatike in s tem razvoj plesne estetike, ki je bila do nedavnega v Sloveniji skorajda neprisotna, so zapisali producenti predstave.

"Dotik izzove ločenost med mano in tabo in daje možnost ustvarjanja tretjega prostora." Foto: Marcandrea

Projekt Dotikanja, ki ga umetnici ustvarjata skozi celo leto, je raziskovalen in nekonvencionalen uprizoritven projekt, ki nagovarja gledalca celostno, preko telesnih kot tudi prek kognitivnih kanalov. Avtorici širita dojemanje gibanja skozi telesne kinesfere v nove sfere, skupaj z drugimi mediji, ki jih sooblikujejo priznane in večkrat nagrajene soustvarjalke.

Pri projektu umetnici sodelujeta tudi s fotografinjo in svetlobno-scensko oblikovalko Špelo Škulj, ki vpelje poetičen minimalizem, in glasbenico Ido Hiršenfelder, ki se ukvarja s kreiranjem psiho-geografskih zvočnih krajin, ki gibalni material širi v vznemirljiv zvočnoatmosferski ambient.