V predstavi so gledalci na odru lahko spremljali Polono Cvikl, Sandro Djorem in Boruta Bučinela. Ti nastopajo v multimedijski predstavi, ki prek koreografije Sviderskega gledalce popelje na popotovanje po pokrajinah razpoloženj.

Sceno - ta je delo Luise Kloos - zaznamuje tudi videopodlaga, ki se spreminja glede na dogajanje. Pod glasbo, ki jo lahko slišimo v predstavi, se je podpisal Gerhard Nierhaus, kostumi pa so nastali v delavnici Maje Modrijan.

Plesalki kot metafora misli
V predstavitvi plesnega projekta lahko med drugim preberemo tudi: "Moški se pojavi kot večni popotnik skozi pokrajine, ki so nastale kot posledica njegovih odločitev in razpoloženjskih stanj. Plesalki kot metafora njegovih misli in odločitev gibalno ponazarjata različna stanja in spomine popotnika."

Bogata plesna kariera
Igor Sviderski je plesalec, pedagog in koreograf, ki se s plesom poklicno ukvarja od leta 1994. V svoji karieri je sodeloval s koreografi, kot so Matjaž Farič (projekti Romeo in Julija, Posvetitev pomladi, Trilogija, Klon, Otok, Bari), Ksenija Hribar (Odisejev povratnik, Komemoracija, Sentimentalne reminiscence), Sinja Ožbolt (Zrcaljenja, Čudovite ruševine, Skriti vrtovi pogleda), Tanja Zgonc (Kagami, Koora), z režiserko Emo Kugler (Menhir, Obiskovalec) in ustvarjalcema Nevenom Kordo (Beri me za naprej, Pisma iz sedanjosti) ter Damirjem Zlatarjem Freyem (Balkon).

Za dosežke pri sodobni plesni umetnosti je za leto 1998 Sviderski prejel tudi nagrado zlata ptica.