Dunajske umetnike so v tujini vedno bolje razumeli kot doma.
Vi, mediji, pišete to dramo. Jaz le vodim protokol.
Še mesec dni nas bo mučila radovednost. Toliko nas namreč loči od že nekaj časa povsem razprodane premiere družbene satire, za katero je kontroverzni režiser Hubsi Kramar navdih našel v srhljivem primeru Josefa Fritza, moža, ki je več kot dvajset let v suženjstvu podobnem položaju v kleti zadrževal svojo hčer in njune v incestu rojene otroke. Med nastajanjem drame, ki jo je na spored uvrstilo dunajsko gledališče 3raum-Anatomietheater Wien, so razmere zelo napete. Ne le zato, ker številni menijo, da je Kramerjeva drama povsem neprimerna - svobodnjaška stranka je po poročanju časopisa Die Presse zapisala, da je že samo naslov igre "dovolj gnusen, da bi bilo potrebno produkcijo nemudoma ustaviti" -, ampak tudi zato, ker se nikomur niti sanja ne, kakšen bo scenarij igre. Menda tudi režiserju ne. Ta namreč prostodušno pravi, da scenarij sploh ne obstaja, in pripomnil: "Vi, mediji, pišete to dramo. Jaz samo skrbim za protokol."
Gledališka predstava, za katero vloge še niso določeneVse skupaj pravzaprav spremlja 'vonj' po veliki umetniški prevari. Na to namigujejo tudi besede Kramarja: "Vsak igra svojo vlogo. Tudi jaz." Ljudstva Kramar tudi ni pomiril z izjavo, da bo na odru predstavil pravo ljudsko gledališče, v katerem bo prišlo na plan tisto, kar naj bi vsi vedeli, a si nihče ne upa priznati: "Mi vsi smo Fritzli." Predstava naj bi bila tako bolj kot klasična drama neke vrste psihoterapija, ki jo menda vsak Avstrijec še kako potrebuje. V tem Kramarju ob strani stoji tudi psihoterapevtka Yasmin Randall, ki tako kot režiser meni, da incest ostaja "potlačena tema patriarhalne družbe".
Avstrija je že tradicionalno patriarhalna družba; dežela, kjer povprečni občan priznava avtoritativno moč očeta ter moža in ki obenem prisega na 'biedermayersko' spodobnost, zaprtost družinskega življenja v 'komodno domačnost', ki pa je 'komodna' predvsem navzven oziroma za druge, v sebi pa skriva marsikatere deviacije. Tako nekako se začenja tudi geneza avstrijskega nacizma, kar želi povedati Kramar, na Harvardu izobraženi Avstrijec, ki so ga vedno bolje razumeli v tujini kot doma in ki je pred nekaj leti šokiral, ko se je na dunajskem opernem plesu, še enem reliktu lažnivo bleščave biedermayerske kulture, pojavil oblečen kot Hitler.
Šibki Faust, kot so šibki gledalci
Pension Fritzl ni edina predstava, ki ta čas razburja Avstrijo. Nekaj kontroverz se je spletlo tudi okoli predstave Gretchens Faust, s katero je berlinsko gledališče Berliner Ensemble gostovalo v spodnjeavstrijskem mestu St. Pölten. V dvorani, ki se imenuje po Friedrichu Ludwigu Jahnu, nemškem nacionalistu, ki je skušal v zgodnjem 19. stoletju mladino vzgojiti za boj proti Napoleonu in za združeno Nemčijo, se je odvijal Faust, obdelan s psihološke in feministične perspektive. Histerični sin 'temnega očeta', ki ga nenehno muči misel na mogočno mater (Übermutter), se vdaja kokainski omami in seksualnim nasladam, v katerih pa ni niti malo sledi pravih čustev, kaj šele čiste ljubezni. Martin Wütke, ki ga imenujejo tudi gledališki ekstremist, je podobno kot Kramar skušal družbi postaviti ogledalo; družbi, ki jo konstituirajo narcistični ljudje s prenapihnjenim egom in se ob prvem izzivu sesuje ter porodi deviacije, kakršne so se godile 'v avstrijski krtovi deželi'.
Polona Balantič
Dunajske umetnike so v tujini vedno bolje razumeli kot doma.
Vi, mediji, pišete to dramo. Jaz le vodim protokol.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje