Baloh, ki je zaigral v več kultnih filmih, kot sta Maškarada in Ples v dežju režiserja Boštjana Hladnika ter Draga moja Iza v režiji Vojka Duletiča, je pripadal generaciji ustvarjalcev, ki je v slovenski institucionalni kulturi 50. let preteklega stoletja ustvarila idejni preporod. Igralčevo smrt je v imenu družine javnosti sporočila pokojnikova hčerka Irena Urbič.
"Neutruden iskalec svobode"
Ob Balohovem 90. rojstnem dnevu leta 2018 je Saša Pavček kot predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije zapisala, da vsi občudujejo njegov igralski opus, "ki je prežarjen z eno samo svobodo in večno mladeniško drznostjo".
"Od nekdaj si neutruden iskalec svobode, za nekoga morda nikoli do kraja odrasel fant, ki rad zavije s poti, da bi užil še kaj novega. Le tebi podobni iskalci svobode lahko premikajo meje. Tako si kot dramski igralec s svojimi somišljeniki preporodil slovensko gledališče. Nove izrazne oblike igre in gledališča si našel v Eksperimentalnem gledališču / Gledališkem ateljeju v letih 1955–67, nato na Odru 57 od 1957–64 in v Eksperimentalnih skupinah v Ljubljani in SLG Celje. Torej, če prav računam, si bil šest let svobodni umetnik, predvsem filmski igralec, in nato od leta 1977 član SNG Drame Ljubljana, kjer si (na srečo!) igral tudi še po letu 1978, ko si se upokojil," ga je med drugim spomnila Saša Pavček.
Štiri leta pred tem mu jo je Društvo slovenskih režiserjev podelilo nagrado bert. V obrazložitvi so zapisali, da je nepozabno zaznamoval slovensko filmografijo ter "dal stas in obraz slovenskemu novemu valu".
Mladost, ki jo je zaznamovala vojna
Baloh, ki se je leta 1928 rodil na Jesenicah, je gimnazijo obiskoval v Kranju, šolanje, ki ga je prekinila druga svetovna vojna, pa je pozneje nadaljeval v Ljubljani. Postal je aktivist Osvobodilne fronte in sodelavec Narodnoosvobodilnega boja, leta 1943 pa se je vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo.
Ljubezen do igralskega poklica je v njem tlela ves čas. V sezoni 1946/47 je že sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu, ko je nadaljeval šolanje na jeseniški gimnaziji, pa se je pojavljal na jeseniškem odru. Igralska želja ga je vodila do tedanje Akademije za igralsko umetnost, po diplomi pa je eno leto delal v Slovenskem narodnem gledališču Maribor.
Leta 1953 je začel sodelovati s slovenskim gledališčem v Trstu, kjer je bil pet sezon odrski partner Štefanije Drolc, s katero se je leta 1955 poročil. Po letu 1958 je sodeloval na Odru 57 in sledilo je eksperimentalno gledališče.
Balohova filmska kariera se je začela leta 1956 z uprizoritvijo predstave Milana Begoviča Brez tretjega v eksperimentalnem gledališču V krogu in kasnejšo adaptacijo Televizije Ljubljana. Režiser Jože Babič je na podlagi te adaptacije Baloha izbral za glavno vlogo v filmu Veselica, ki je bila po Svetu na Kajžarju iz časa študija Balohova druga filmska vloga.
Marcel Štefančič jr. se je leta 2008 Balohu poklonil z besedami: "Mansardno okno ... pogled na ulico ... in na oknu – tej večni alegoriji filmskega kadra – Miha Baloh. Tako se odpre Veselica, v kateri je Baloh končno dobil priložnost, da pokaže, zakaj je tako samoumeven. To je bil prvi film, v katerem je imel glavno vlogo. Prvi film, ki ga je pilotiral. Film, ki ga je v nekem smislu formiral. Drugi igralci lahko rečejo, da so se jim odprla vrata v film – Balohu se je odprlo okno v film."
Med slovenskimi filmskimi in dramskimi ter gledališkimi igralci je s subtilno, sodobno gledališko in filmsko igro, predvsem pa z estetiko in pretanjenim občutkom za filmske junake in antijunake močno zaznamoval slovenski film. Njegov opus obsega 36 filmov, 19 televizijskih dram in 17 televizijskih serij s 50 glavnimi vlogami.
Redno je nastopal v filmih režiserja Boštjana Hladnika, kot sta Maškerada (1971) in Ko pride lev (1971), v Plesu v dežju (1961) pa je s sodobno filmsko igro ob igralki Duši Počkaj ustvaril lik Petra. "Ta nepozabni duet v črno-beli filmski tehniki s številnimi atmosferskimi transformacijami se je z režiserjem in scenaristom Dominikom Smoletom, ki je scenarij napisal po svoji literarni predlogi Črni dnevi in beli dan, uvrstil med antologijske interprete ter antologijsko slovensko in v času nastanka filma še jugoslovansko filmsko umetnost," je o Balohu zapisala Mojca Kreft.
V tujih produkcijah redno v vlogah negativcev
Sodeloval je pri številnih drugih filmih, po letu 1967 pa se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih. Med drugim je sodeloval v nemških filmih o Vinnetouju in v francosko-nemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša. Pozneje je postal sodelavec radijskih valov, po filmih pa je sledilo sodelovanje na odrih ljubljanske Drame in celjskega gledališča.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje