Stane Leban je bil več kot 55 let kot igralec zaposlen v novogoriškem gledališču.
Njegov ustvarjalni prispevek je izjemno dragocen in neizbrisen, čeprav je bila njegova navzočnost v javnosti mogoče nekoliko manj opazna, je lani, ko so se mu za življenjski opus poklonili z nagrado tantadruj, poudaril direktor SNG-ja Nova Gorica Jožko Čuk. "Kot igralec je bil vztrajen entuziast, saj je veliko pripomogel k umetniški rasti novogoriškega gledališča v vseh treh življenjskih obdobjih." (Lebana je kot dobitnika najvišje gledališke nagrade na Primorskem izbrala komisija, ki so jo sestavljali Boris Cavazza, Zdenka Lovec in Minu Kjuder.)

Igralec samouk
Po izobrazbi je bil sicer višji medicinsko-sanitarni tehnik, igralsko izobrazbo pa sta Lebanu posredovala Janez Rohaček in Modest Sancin.
Nastopil je že v prvi predstavi Goriškega gledališča – v Celjskih grofih Bratka Krefta leta 1955. V petnajstih letih polprofesionalnega snovanja novogoriških gledališčnikov je oblikoval okrog petdeset vlog, zrežiral deset predstav in dejavno sodeloval tudi pri vodenju gledališča.

Od leta 1969, ko je novogoriško gledališče postalo profesionalna institucija, je bil dolga leta stalni sodelavec igralskega ansambla, od leta 1982 do konca sezone 1994/95 pa njegov stalni član. Svojemu bogatemu opusu je v tem obdobju dodal še več kot osemdeset vlog, ki so osvetlile njegov "širok razpon izraznih sposobnosti, od svetlih dimenzij komičnega, šaljivega, žlahtno ljudskega, preko poetično subtilnih in meditativnih vpogledov v ustroj človeka in sveta pa vse do najtemnejših demoničnih tonov zla."

Stane Leban se je konec sezone 1994/95 upokojil, kot gost pa je še naprej dejavno sodeloval z ansamblom novogoriškega gledališča (nazadnje je na odru stal v sezoni 2009/10). Izoblikoval je tudi nekaj vidnih televizijskih vlog. (Mimogrede, bil je tudi del igralske ekipe antologijskega filma Matjaža Klopčiča, Cvetje v Jeseni.)