Štefka Drolc je bila ena največjih slovenskih gledaliških igralk, odkar obstaja slovensko gledališče, navduševala je v filmskih, televizijskih in radijskih vlogah, znana je bila tudi kot izvrstna interpretka poezije.

Igralsko kariero je začela kot amaterska igralka v Mariboru, pozneje pa je delala v Drami SNG Maribor, pri Triglav filmu, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu ter v SNG Drami v Ljubljani. Po letu 1982 se je posvetila še pedagoškemu delu na AGRFT-ju.

Za svoje več kot 70-letno bogato ustvarjanje je bila nagrajena z več priznanji, med katerimi sta Boršnikov prstan leta 1983 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2009, v letu 2014 tudi z nagrado bert za življenjsko delo na področju filma. Tem lovorikam lahko dodamo še Severjevo in tri Borštnikove nagrade ter srebrni častni znak svobode RS, postala pa je tudi častna meščanka Ljubljane.

Prepletanje nasprotujočih si lastnosti
"V njeni igralski umetnosti se vselej znova prepletajo lepota in poetičnost, krhkost in strogost, značajskost in sodobnost, tišina in krik in smeh, čustvo in razum. Njena ponotranjena igra je mojstrsko upodobljena v številnih kreacijah gledaliških in radijskih uprizoritev tragedij, dram, komedij, poetičnih iger, v groteskah, v psiholoških in karakternih igrah /…/ prepričljivo nam govori s filmskega platna in televizijskih zaslonov," so med drugim zapisali v utemeljitvi velike Prešernove nagrade.

Zgodnje vživljanje v življenja drugih
Kot Ana Štefanija Drolc se je rodila 22. decembra 1923 na Ponikvi pri Grobelnem in kot je nekoč povedala v enem izmed intervjujev, se je že kot otrok rada vživljala v življenja drugih.

Igralsko pot je začela kot amaterska igralka v Mariboru. Pred drugo svetovno vojno je sodelovala v gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek, v času vojne vihre je bilo mariborsko gledališče nemško, zato slovenski igralci niso mogli delovati v njem. V svoji prvi profesionalni vlogi pa je brez besed čez oder odnesla le skledo žgancev.

Njene začetke so zaznamovale predvsem vloge vedrih in pozitivnih mladenk, že v tržaškem in potem v ljubljanskem obdobju pa je prešla k izrazito karakternim vlogam, tako iz klasičnega in sodobnega dramskega repertoarja kakor iz komedij in grotesk. O teh igralskih začetkih je dejala, da so bili "prvi vtisi zelo močni, in to je ostalo v meni: to hrepenenje, ta želja po neke vrste posebnem izpovedovanju."

Med letoma 1945 in 1947 je bila članica mariborske Drame, v sezoni 1947/48 je delala pri Triglav filmu v Ljubljani, med letoma 1948 in 1959 igrala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, leta 1960 pa je prišla v vrste SNG Drama Ljubljana. Pogosto je sodelovala tudi pri Odru 57 in drugih eksperimentalnih gledališčih.

Večna Tildica iz prvega slovenskega filma
Že dve leti po prvi profesionalni vlogi so jo ustvarjalci Triglav filma povabili na snemanje prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju Cirila Kosmača režiral France Štiglic, v filmu pa je upodobila nepozabno Tildico. V zgodovino se je zapisala še z vlogami v filmih Cvetje v jeseni (1973), Na papairnatih avionih (1967) in Deseti brat (1982).

Med njene najprepoznavnejše gledališke vloge pa se uvrščajo predvsem upodobitve v predstavah Voranc (1980), Dogodek v mestu Gogi (1991 in 1995), Kralj Lear (1992), Tri visoke ženske (1997), Idiot (1999), Tri sestre (2002) ter Arzenik in stare čipke (2003).

Med letoma 1987 in 1997 je bila tudi stalna sodelavka v uprizoritvah Koreodrame, v režijah in koreografijah Damirja Zlatarja Freya. V teh uprizoritvah se je predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik.

Drolčevi in Ivanki Mežan, torej dvema slovenskima igralskima legendama, se je poklonil režiser Vlado Škafar, ki je v letu 2012 posnel celovečerni film Deklica in drevo, v katerem sta igralki povedali svojo življenjsko zgodbo.

Sinonim za slovensko igralsko legendo
"In čeprav kaže vedno znova poudariti izjemno igralkino sposobnost jasnega, logičnega, prefinjenega podajanja dramskega teksta, se je v teh uprizoritvah predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik," so o njenem delu med drugim zapisali na gledališkem portalu Sigledal.

Štefka Drolc, ki je bila dejavna vse do visoke starosti, bo za vedno ostala sinonim za legendo slovenskega filma in gledališča. V intervjuju ob 90. osebnem jubileju je dejala: "Smo narod, bogat z igralci, pesniki in pisatelji, in ne vem, kaj nam je treba tega, da se kar naprej nekaj sporekamo, drug drugemu očitamo. Res, res bi morali živeti razumneje."