Besedilo o na videz popolni družini, ki ima tako rekoč vse, vključno z najeto varuško, nima pa časa za medsebojne odnose, kaj šele za pozornost do najstniškega sina, je režiral Primož Ekart.

Mayenburg ni neznanka na slovenskih odrih. Pred njim sta se njegovih besedil lotila najprej Samo Strelec, ki je režiral njegov Ognjeni obraz, leta 2009 pa še Boris Kobal, ki se je lotil njegove grdobe. Zakaj odločitev za pričujoče besedilo, ki sledi Mayenburgovi poetiki seciranja ostankov malomeščanske družbe sredi razpadajoče Evrope?
Besedilo mi je v branje ponudila direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor, ki ga je dobila čisto svežega, tako rekoč še iz Meyenburgovega računalnika. Besedilo je bilo prvič uprizorjen maja 2015 v Berlinu v avtorjevi režiji. Ko sem igro prebral, sem se takoj odločil zanjo, saj se dotika različnih tem, ki me zanimajo, obenem pa je odlično napisana.

Že prej sem omenil razpadanje družbe, razpadanje Evrope. Kaj nam v kontekstu aktualnih dogodkov, ki pretresajo stari svet, pripoveduje Mayenburg in kaj nam skozi njega razkriva Primož Ekart?
V Kosu plastike gre bolj razpad družinskega mikrokozmosa, zgodba pripoveduje o dobro situirani družini, h kateri pride delat čistilka, ki vstopi tako v intimo njihovega stanovanja kot v njihovo lastno intimo. Tako kot počisti stanovanje, profesionalno počisti tudi njihove nevrotične odnose, strahove, predsodke, ki so prekriti s politično korektnostjo, ki je tako značilna za pripadnike tega družbenega sloja in življenskega sloga.

Kar ne morem mimo vaše prejšnje predstave Evropa?
Evropa se ukvarja s širšim družbenopolitičnim kontekstom in je ta hip na žalost zelo aktualna.

Zgodba Ulrike in Michaela, ki vse bolj izgubljata lastno identiteto, samega sebe in s tem tudi svojega sina, se dogaja malodane v vsakem stanovanjskem bloku, mimo katerega gremo. Toda nima vsaka taka družina svoje Jessice, svoje deux ex machine. Kje iskati to rešitev?
Verjetno si skoraj vsak od nas kdaj pa kdaj zaželi kakšno Jessico, skrivnostno Mona Liso, ki bi ga poslušala, negovala, mu bila muza ali pa ga preprosto uspavala, ko bi bil na točki, ko mu lahko počijo nacefrani živci.

Naj Jessico, tiho gospodinjsko pomočnico, varuško, razumemo kot prototip, ki naj bi rešil družino, družbo, svet? Jessica je namreč tiho, brez besed prenaša ponižanja, pa vendar je edina svetla točka med izgubljenimi in tavajočimi liki?
Ko se je kdo spravil reševat svet in družbo, se je za svet ali družbo to po navadi slabo končalo. Mislim, da bi bilo dovolj, da se potrudimo, da sveta ne zafuramo do konca. Za začetek bi bilo to čisto dovolj.

Glava družine, Michael, njihove domovanje imenuje "refugium" ali pa naše refugij, kar pomeni, če sledimo znanstveni razlagi tega besedila, "omejeno in izolirano področje, kjer rastline in živali vztrajajo med obdobjem kontinentalnih podnebnih sprememb". Zatočišče, skratka. Pa je za odtujene akterje Mayenburgove drame in tvoje predstave njihovo stanovanje res zatočišče?
Seveda ne. Prezaposlenim in iztrošenim potrošnikom današnje dobe, nevrotičnim in neprespanim, je mogoče edinole spanec tisti, ki jim da za kratek čas zatočišče, ki ga potrebujejo.

Primož, morda nespodobno vprašanje: kaj ste se vi naučili iz Mayenburgovega besedila?
Predvsem sem ozavestil svoje lastne predsodke in strahove. Upam, da jih bo - med vsem drugim - lahko tudi gledalka oziroma gledalec.

Kot igralec ste sodelovali z mnogimi režiserji. Kaj kot igralec režiser počnete drugače?
Kot igralec sem delal tako z izvrstnimi kot z ne tako dobrimi režiserji. Od obojih sem se veliko naučil. Upam, da kot igralec režiser ali režiser igralec še zmeraj zmorem ohraniti občutek za to, da predvsem igralcu omogočam prostor za to, da se svobodno izraža. Zame je največji užitek režije prav v tem, da sem priča temu, kako dobri igralci ustvarjajo. Če lahko k temu sam pripomorem, sem toliko bolj izpolnjen.

Tudi Mayenburg je postal režiser. Dramatik, ki je postal režiser. In to celo hišni avtor. Predvidevam, da poznate tudi druga njegova besedila, zato: kaj imata skupnega Ekart in Mayenburg?
Meyenburga premalo poznam, da bi vedel za kakšne skupne točke. Bi pa glede na njegovo izvrstno pisanje z veseljem sedel z njim h kozarcu piva, kot je včeraj po uspešni generalki rekel Gašper Tič, in ga z veseljem poslušal. Gotovo zna povedati veliko zanimivih stvari.

Ste neke vrste teatrski nomad (v nasprotju z Mayenburgom), ki se prebija iz ene gledališke hiše v drugo, iz projekta v projekt, in od tega celo živi. Bravo in kapo dol! Podobno bi storili tudi kolegi, recimo, v New Yorku, kjer si se na Lee Strasberg Theatre and Film Institute pred leti izobraževal. Kako pa je s tem na tukajšnji sceni?
Na žalost vedno slabše. Mladi kolegi nimajo takšnih priložnosti, kot smo jih imeli mi, še manj pa generacije pred nami. To ni dobro. Zoprno mi je ponavljati splošno znano dejstvo, ampak manj denarja bomo namenili za kulturo, pa tudi za šolstvo in zdravstvo, slabše bomo živeli. In to na vseh področjih.

Nikoli vas nisem tega vprašal; kaj vam je dalo izobraževanje na Lee Strasbergu, česar vam akademija ni dala?
Največ sem se naučil po Akademiji, še najbolj z delom in igranjem v dobrih predstavah. Strasberg je samo izkušnja na učni poti, ki se je začela, ko sem prvič stopil na oder, in traja še danes. Skušam pa ohranjati radovednost in otroški pogled na stvari.

Marsikateri igralec bo skočil pokonci, pa vseeno; bi se moral vsak slovenski igralec morda niti ne izobraževati, ampak poskusiti tudi v tujini, zunaj sistema, ki ga oblikuje naša akademija?
Vsak izlet iz varnega, ustaljenega, dostikrat zatohlega in zadrtega, vase zagledanega domačega okolja je več kot dobrodošel, razširi ti pogled in pogum in zavest o svetu in življenju. Vsak človek bi moral preživeti nekaj časa v srečanju z drugimi ljudmi, kulturami, običaji, okolji. To bi pripomoglo k zmanjšanju rasizma, ksenofobije in drugih strahov, ki se dandanes vse bolj razraščajo.

Primož, na tem mestu končajva. Srečno!