Drama Kos plastike nemškega dramatika, dramaturga in tudi režiserja Mariusa von Mayerburga, ki jo je prevedel Milan Štefe in jo bodo v režiji Primoža Ekarta premierno uprizorili nocoj ob 20.00 na Mali sceni MGL-a, je besedilo o premožni družini, ki pa ji kronično primanjkuje časa za medsebojne odnose in predvsem za pozornost, namenjeno najstniškemu sinu Vincentu. In ker so prejšnjo varuško, zato ker je imela poljski naglas in bi to utegnilo vplivati na izreko njenega varovanca, odpustili, na njeno mesto pride Jesicca. Tiha, a pozorno opazujoča kmalu postane družinski katalizator, ki navdihne celo slavnega sodobnega umetnika Haulupa, za katerega dela Ulrike.

Umetnina ali samo neki kos
Besedilo, kot pravi Ekart, v sebi nosi dvojnost, saj že naslov Kos plastike obenem lahko pomeni zgolj neki predmet, celo odpadni ali pa plastiko razumemo kot umetniško delo. Avtor drame se torej, poleg zanj tipičnega problematiziranja družine in otroka znotraj nje, loti tudi sodobne umetnosti, ki je lahko problematična, sploh takrat, ko postane tržno naravnana. V sami uprizoritvi se ta dvojna ekspozicija prepleta iz same zgodbe v spremljajoče videoposnetke, kar nudi en pogled na dve stvari. Samo dogajanje pa je postavljeno na dve prizorišči; v sodobno stanovanje in galerijo, kjer Jesicca opravi profesionalno čiščenje prostorov in psihe likov okoli nje.

Neobčutljivost do drugih ljudi
Ulrike, mamo in asistentko sodobnega umetnika, upodablja Iva Krajnc, ki je povedala, da je drugačnost oziroma tujost vloge premagovala s komičnostjo teksta, kar ji je pomagalo ohranjati distanco do lika. V vlogi Jessice nastopa Tina Potočnik, ki lik vidi kot osebo s svojim mnenjem, ki ga nikoli ne izrazi. Vloga umetnika v krizi je pripadla Gašperju Tiču, ki se je med študijem med drugim vprašal, ali so umetniki res tako komplicirani, kot jih družba običajno dojema, ali pa so morda le bolj enostavni od preostalih posameznikov, ki se uklanjajo vedno bolj kompliciranim družbenim pogojem. Kot zdravnik in oče nastopa Gregor Gruden, ki Michaela razume kot zelo racionalno osebo. Vendar pa mu finančno blagostanje oslabi čut za druge, finančno šibkejše ljudi. Vloga sina pa je bila zaupana študentu AGRFT-ja Roku Prašnikarju.

Lektorica je Maja Cerar, scenograf je Damir Leventič, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Davor Herceg, za dramaturgijo pa je poskrbela Ira Ratej.

Stalna Mayenburgova tema
Marius von Mayenburg je leta 1972 v Münchnu rojeni nemški dramatik, ki je nase opozoril z dramo Ognjeni obraz, za katero je leta 1997 dobil Kleistovo priznanje za mladega dramatika. V jedru Mayenburgovih besedil so vedno družine, navadno vsaj z enim problematičnim pubertetnikom, oziroma zakonski pari, ki se pehajo za ljubeznijo, uspehom in srečo ter prej ali slej pristanejo v kaosu razpada lastne identitete. Zase Mayenburg pravi, da ne sledi gledališkim smernicam, ker je po svojem umetniškem bistvu tradicionalist, saj se je razvijal pod vplivom Brechtove dramatike. Do danes je napisal šestnajst besedil, od katerih je bila večina uprizorjena v berlinskem gledališču Schaubühne, kjer je zaposlen kot hišni avtor, dramaturg in režiser. Zadnja leta namreč svoja besedila tudi režira; tako je lani sam režiral krstno uprizoritev besedila Kos plastike.