Razstava Milana Klemenčiča, ki so jo včeraj odprli v Informacijski pisarni Mestne občine Ljubljana, prikazuje lutkovno zapuščino »iskalca lepote in pravljičnih svetov« in ni nekaj novega. Podobne postavitve so se že pojavile, tako v Ljubljani kot drugod. Novost tokratne razstave je, da je zasnovana tako, da lahko gostuje tudi drugod.

Direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Uroš Korenčan je poudaril, da se jim zdi pomembno večkrat predstaviti delo Milana Klemenčiča, saj s tem dokazujejo, da lahko slovenska kultura in umetnost kljub neprijetnim okoliščinam, ki večkrat pestijo ustvarjalce, preživita. Predstavljeno Klemenčičevo delo velja za začetek lutkarstva pri nas. Predstavlja veliko bogastvo lutkarskih praks in estetik. Uroš Korenčan je še dodal, da si v Lutkovnem gledališču Ljubljana želijo navdušiti čim večje število ljudi za fenomen lutkarstva in jih “prepričati”, da je lutkarstvo ena izmed najobsežnejših in najcelovitejših gledaliških zvrsti.
"Fantom iz Solkana"
Milana Klemenčiča so "na novo" odkrili in mu posvetili večjo pozornost ob njegovi 100. obletnici rojstva v Ajdovščini, kjer so mu postavili spominsko ploščo in po njem poimenovali šolo in ulico. Ljubljana Klemenčiča še dolgo ni sprejela, čeprav je lutkar preživel in deloval v Ljubljani večji del svojega ustvarjanja, je pojasnil urednik Lutkovnega gledališča Ljubljana Matjaž Loboda.
Iskalec lepote in pravljičnih svetov
Milan Klemenčič (1875-1957) je bil slovenski slikar, fotograf - začetnik slovenske barvne fotografije, eden izmed pionirjev slovenske gledališke scenografije, predvsem pa oče slovenskega lutkovnega gledališča. Rodil se je v Solkanu. Z lutkami se je prvič srečal v otroških letih v sosednji Gorici ob predstavah znanega italijanskega lutkarja Reccardinija. Pozneje je študiral slikarstvo v Benetkah, Milanu in Munchnu, kjer je obiskoval tudi gledališki tečaj in se navduševal nad predstavami Münchenskega marionetnega gledališča, ki ga je vodil Paul Brann. Iskrica iz mladosti se je razplamtela v odločitev, da se tudi sam posveti odkrivanju pravljičnih svetov. Zaprl se je v svoj atelje in se lotil dela.

Razstave zasnovane kot lutkovne predstave
Klemenčiča je v tistem času podpirala široka slovenska kulturna srenja - od Jakopiča do številnih drugih slikarjev in literatov. Bil je velik umetnik, vendar je v primerjavi z drugimi "obvisel" nekje "vmes", verjetno zato, ker se je posvetil lutkam. Izjavil je, da so "vse njegove razstave tudi lutkovne predstave". Na to je bil ponosen. Slovenski etnolog Niko Kuret piše, da je Ljubljana s Klemenčičevima predstavama Doktor Faust in Sovji grad dobila lutkovno gledališče, ki je bilo primerljivo s takratnimi gledališči drugod po Evropi.

Leta 1910 je Milan Klemenčič v Šturjah pri Ajdovščini odprl vrata Malega marionetnega gledališča. Premiera Reccardinijeve igre Mrtvec v rdečem plašču je pomenila rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča. Po vojni je Slovenski gledališki konzorcij Klemenčiča imenoval za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini SHS. Januarja 1920 je bila v dvorani ljubljanskega Mestnega doma otvoritvena premiera Poccijevih Čarobnih gosli.

Lutke, lutke in še enkrat lutke
Klemenčič je pripravil načrte za oder, zasnoval in izdeloval je lutke in sceno, se ukvarjal z organizacijskimi posli, skrbel za program, režiral ter igral. Klemenčič je vse pripravil sam. Občinstvo je bila očarano, saj so bile že prve scenske podobe presenetljivo dognane, za kar je bilo odločujoče mojstrovo slikarsko znanje, ki ga je dopolnjeval njegov izostren občutek za prostor in svetlobo. V treh letih pred vihro prve svetovne vojne je uprizoril še pet premier avtorjev Antonia Reccardinija in Franza Poccija (Začarani princ, Kralj Lavrin, Kraljevič Nagelj in kraljična Lilijana, Gašperček slikar, Trojčki iz Damaska).
Po štirih letih in 15 premierah je gledališče zamrlo. Po daljšem premoru je zaživelo gledališče Miniaturne lutke, ki je svoj vrhunec doseglo z uprizoritvijo Doktorja Fausta (1938). Doktor Faust je na sporedu Lutkovnega gledališča Ljubljana še danes. V letošnji sezoni pa v LGL-ju pripravljajo še oživitev predstave iz leta 1936 Sovji grad.

Velik del lutkovne zapuščine odprodan
Zaradi visokih davkov in najemnin je Klemenčič odprodal večino svojih lutk, da ne bi samevale. Matjaž Loboda pove, da smo ostali brez velikega dela njegove zapuščine. Več kot 130 Klemenčičevih figur iz obdobja slovenskega marionetnega gledališča je bilo med drugo svetovno vojno izgubljenih. Ostalo je samo deset lutk in deset glav, ki so na poti v restavratorsko delavnico, saj bodo drugače tudi te klavrno propadle.

Nagrajen postumno
Izjemnost Klemenčičevega ustvarjanja ni ostala prezrta. Mednarodna lutkovna organizacija UNIMA ga je 1958 postumno imenovala za svojega častnega člana.
Razstava skic, lutk, fotografij in miniaturnih odrov Lutkovna zapuščina Milana Klemenčiča (1875-1957) bo v Informacijski pisarni Mestne občine Ljubljana na ogled do 11. septembra na Krakovskem nasipu, v ljubljanski galeriji na prostem pa bo od 3. septembra do 3. oktobra na ogled razstava fotografij Žige Koritnika Pravljične podobe, ujete v metuljnico fotografskega objektiva.

Nina Zofič