V Mali Drami bo druga v letošnji sezoni premiero doživela uprizoritev Tango poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v režiji Luke Marcena. Mrožkovo igro so v Drami opisali kot duhovito vivisekcijo grotesknih odnosov v družini, v kateri se spopadejo generacije s popolnoma nasprotujočimi si pogledi na svet. Igro je v Sloveniji zelo zaznamovala negativna kritika izpod peresa Josipa Vidmarja, zaradi katere predstava razen dveh postavitev v sklopu Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter dveh v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu ni bila uprizarjana. Ob nastanku je bil Tango po besedah ravnateljice SNG Drama Ljubljana Vesne Jurca Tadel razumljen kot izrazito politično besedilo, v katerem je Mrožek na satiričen način obračunal s komunizmom.
Mrožkov uporni ples proti poljskim oblastem kmalu po objavi zaigran na odrih po širnem svetu
Slawomir Mrožek je bil poljski pisatelj in novinar, ki se je skupaj z ženo leta 1963 odpravil na "turistično potovanje" v Italijo in pobegnil izza železne zavese. Mrožku je v naslednjih letih uspelo izsiliti status pisatelja, ki živi in ustvarja v tujini, brez podpore države, obenem pa so njegova dela še vedno izhajala in bila uprizarjana tudi na Poljskem.
Tango je bil prvič objavljen leta 1964 v poljski gledališki reviji Dialog. Prvič je bil uprizorjen v Beogradu aprila 1965, julija v Varšavi, oktobra istega leta pa v ljubljanski Drami. V naslednjih letih je Tango obredel ves svet in Mrožek je z njim postal gledališka zvezda in eden najvznemirljivejših mladih evropskih dramatikov. Od leta 1960, ko so uprizorili Mrožkovo Policijo v SLG-ju Celje, imamo v Repertoarju slovenskih gledališč 28 uprizoritev njegovih del.
Tango: ples med tradicijo, kaosom in vsem vmes
Drama Tango spada v Mrožkovo prvo ustvarjalno fazo, za katero so značilni zgledovanje po drami absurda, močna parodija na totalitarno oblast ter tedanje družbeno dogajanje in satira. Zaznamujejo jo dramske osebe, ki so razpete med oblastjo ali diktatom družbenih razmer ter željo po lastni, individualni eksistenci. V tej razpetosti občutljivi in razmišljujoči propadejo, nasilni in neskrupulozni pa prevzamejo nadzor.
"V jedru Tanga, najpomembnejše igre poljskega absurdista Slawomirja Mrožka, je radikalno razpadli svet, sodobna družba, le korak stran od svojega dokončnega propada. Izgubljeni so vsi ideali, vse ideje, vsa načela, celo vsa tradicija in ves družbeni red. Kar je ostalo, je kaos – kaos, ki naj bi bil subverziven in osvobajajoč odmik od okostenelosti in rigidnosti, vse bolj pa sam postaja generator okostenelosti in rigidnosti, ki stiska in duši. A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrožkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz. Dokler se ne pojavi mladi izboljševalec sveta, mladi zagovornik starih tradicij, ki je pripravljen za poravnanje tečajev storiti prav vse," je v spremnem besedilu predstave zapisal režiser Luka Marcen.
Predstava Tango na slovenskih odrih že petič, tokrat v režiji Luke Marcena
Marcen je na novinarski konferenci povedal, da ga je Mrožkov Tango pritegnil na treh ravneh. Na prvem mestu kot gradivo, ki omogoča poigravanje s kolektivnim uprizoritvenim pristopom. Na drugem Mrožek vzpostavlja svet, ki se giblje po tanki meji med groteskno-absurdno-komičnim in tragičnim; med smešenjem, ironizacijo, satirizacijo sveta na eni ter popolnim propadom in kaosom na drugi strani. Ko ne obstaja več nobena norma oz. se postavlja vprašanje, če katera od norm, ki smo jih včasih živeli in imeli za svete, sploh lahko preživi v svetu, ki ga poskušamo vzpostaviti na novo. Ta premislek se mu zdi, da je, s stališča generacije, ki živi na preseku norm ali izgubljenih upanj in idealov in poskuša ustvariti nov svet, aktualen in zanimiv tudi za današnji čas.
Kot vstopna točka se mu je zdela zanimiva tudi mikro situacija družine, ki je metafora za celotno družbo ali ves svet. Poskuša se oprijeti tega, kar je ostalo, a namesto da bi zgradila nov svet, v vsakem trenutku oprimke še dodatno razgradi. Pri tem se postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar nam ostane, ko razgrajujemo, je sklenil režiser.
V predstavi igrajo Timon Šturbej, Maša Derganc, Jurij Zrnec, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Boris Mihalj in Eva Jesenovec. Prevod podpisuje Uroš Kraigher, avtorica redakcije prevoda je Darja Dominkuš, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske je Julija Gongina.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje