Mahmudovi starši na pretresljiv način povedo zgodbo o ljudeh, ki so prisiljeni zaradi nečloveških okoliščin bežati iz svojega rojstnega kraja in se znajdejo v tujem okolju. Razred prepozna človeški obraz množice beguncev, ki v strahu za svoje življenje in v upanju na boljši jutri prihajajo med nas. Ko vedno znova spremljamo poročila, ki nam govorijo o nasilju in grozotah, ljudje pa postanejo, se izgublja prav ta, človeška plat zgodbe in v nas nastaja potujitev. Zato je zelo pomembno razumeti, da so to zgodbe ljudi, ki kljub drugačni kulturi in navadam nosijo v svojih srcih upanje na srečo, željo po svobodi, po človeka dostojnem življenju.
Ko ostane le zgodba
Predstavo je režiral Peter Srpčič, ki mu je bilo srečanje z zgodbo o Mahmudu nenavadno gledališko popotovanje v svet arabske kulture, filozofije in mistike. "Resnične zgodbe ljudi, ki se skrivajo za množico poročil, v katerih so prikazani zgolj kot številke, so pretresljive. Ti ljudje za nas nimajo obraza, pozabljamo, da so ljudje kot mi, ki ne želijo drugega kot normalno živeti svoje življenje, vzgajati svoje otroke in služiti kruh," pravi režiser. Prav o teh preštevilnih obrazih so želeli povedati zgodbo, nadaljuje, in temu so dali prednost tudi v sami uprizoritvi. "Kot nepotrebna je zato odpadla vsa dekoracija in ostala je le zgodba - postavljena v skoraj prazen prostor, ki pa ravno s svojo preprostostjo dobi naboj prepričljivosti in pretresljivosti … To ni zgodba o veri ali politiki, to je zgodba o ljudeh," sklene režiser.
V predstavi igrata Iuna Ornik in Simon Šerbinek, prevajalka je Sanja Selinšek, kostumografinja je Stanka Vauda Benčevič, videoprojekcije in scenografija so delo Mita Gegiča, glasba pa Mahmuda Al Khatiba, Marka Korošca in Andreja Hrvatina.