Opera in balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v Veliki dvorani premierno uprizorila operni dvojec Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija in Glumači Ruggera Leoncavalla. Premiero je dirigirala umetniška vodja in šefinja dirigentka mariborske Opere in baleta Karen Kamenšek. Za režijo je poskrbel Plamen Kartaloff, za scenografijo Ivo Knezović, za kostume pa Leo Kulaš.

Dve vlogi Janeza Lotriča
Predstava se lahko pohvali z dvema odličnima zasedbama: ob Janezu Lotriču, ki poje vlogi Turidduja v Cavallerii rusticani in Cania v Glumačih, nastopa še vrsta uglednih opernih pevcev. Pridružili se jim bodo orkester, zbor in statisti mariborske Opere in baleta, otroški zbor Osnovne šole bratov Polančičev in Akademski pevski zbor Maribor. Oblikovalec luči je Andrej Hajdinjak, zborovodja Robert Mraček, koreografinja Mateja Pučko Petković in koncertna mojstrica Vita Gregorc.

Operni dvojec Cavalleria rusticana (Kmečka čast) in Glumači (Pagliacci) velja pa za primer glasbenega verizma, smeri, v kateri so avtorji skušali čim bolj resnično upodabljati življenje preprostih ljudi. Cavalleria rusticana je melodrama v enem dejanju, komponirana na pesniško predlogo libretistov Giovannija Targioni-Tozzettija in Guida Menascija.

Umori iz strasti in življenje kot oder
Cavalleria rusticana je zgodba o tragičnem ljubezenskem trikotniku na podeželju v južni Italiji, Leoncavallo pa je v svojo opero Glumači poleg motivov ljubosumja in maščevanja iz strasti vpletel še element "predstave v predstavi", s katerim je ostro zasekal v pregrado med neprizadetim občinstvom in odrskimi usodami.

Bolj dramatično je, bolje je
Verizem je prinesel predvsem nov pevski slog: strastno prepevanje med notami in ob notah, stokanje, vreščanje, vse to, kar Italijani pojmujejo pod izrazom "urlare". Da bi operno publiko čim bolj čutno in čustveno vznemirili, so avtorji največkrat izbrali snov, ki obravnava nasilje, sovraštvo, ljubosumje, strastno ljubezen, maščevanje, zaključek pa je običajno tragičen. V operah so dajali poseben poudarek širokim, spevnim melodijam, ki so za poslušalce zelo privlačne in ki ob pisani barvni instrumentaciji in harmonskem stavku odsevajo čutnost in strast.

Samostojni, a komplementarni deli
Od leta 1892, ko so Cavallerio rusticano začeli uprizarjati skupaj z Glumači, dramo v dveh dejanjih in s prologom, ju mnogi štejejo za eno samo operno delo. V Ameriki, denimo, je neko podjetje prevzelo imeni obeh oper (Cav and Pag), skladatelja pa sta veljala za siamska dvojčka. V resnici se operi, tako kot tudi skladatellja Mascagani (1863-1945) in Leoncavallo (1857-1919), bistveno razlikujeta.

Plamen Kartaloff se je kljub temu odločil za skupno uprizoritev, kajti "razcvetele barve in kontrasti silovitih medsebojnih odnosov ter prepričljivost, skupaj z najuspelejšimi stranmi teh dveh partitur, tvorijo krvno vez med deloma, ki se medsebojno dopolnjujeta. Zdi se, da jima je sojeno živeti v paru. Zato ne preseneča, da imata operi podobno dramaturgijo, kar se, denimo, odraža v zborovskih vložkih, dominantni vlogi soprana in tenorja ter odsotnosti basovske vloge."