Preden sem podrobneje prebrala, za kaj pri projektu gre, sem bila vedno znova v zadregi, ko sem morala njegov naslov povedati na glas. Tisti A na koncu prve besede mi je delal precejšnje probleme. Pa še z rdečo barvo je bil zapisan. Naj torej rečem Človek-a z bombami ali Človeka z bombami? Rdeči A kot vstop v novo permutacijo sporočila pesniške zbirke Antona Podbevška iz leta 1925 (dokončana je sicer bila že nekaj let prej)? Tako v povezavi z avtorjem projekta Matjažem Bergerjem kot tudi v navezavi s trenutkom v zgodovini, v katerem nastopi Podbevšek s svojo poezijo in z dogodkom Novomeška pomlad (1920) kot poskusom takojšnje odstrelitve tradicije in norme v tedanji slovenski umetnosti (predvsem pa v kulturi v njenem najširšem pomenu besede), je namreč A semantična bomba trenutek po zažigu vrvice - ko je je zgorelo še tako malo, da lahko s hitrim rezom preprečimo katastrofo. Ali pa tudi ne …

A kot avantgarda
A kot avantgarda torej; to je logično, a bilo bi prelahko in manj, kot bi lahko vsak, ki vsaj malo pozna opus Matjaža Bergerja, od njega pričakoval. Goli citat, tudi rekapitulacija ali aktualizacija interpretacije historične avantgarde ne morejo biti zaokroženi temelj njegovega dela; kljub nesporni poziciji prvega sunka avantgarde kot prapočela Bergerjeve drže; to vsaj sama razberem iz njegovih predstav, ki so vsaj zame vedno vnovični opomin na nujnost vztrajanja pri Brechtovi maksimi nepopuščanja glede svoje drže.
A kot ... počakajte trenutek
Naj se drugemu (mogočemu, a skoraj gotovo tudi dejanskemu) pomenu A-ja približamo nekoliko naokoli - prek nekaj citatov Podbevškovih sodobnikov. Prvi gre tako: "Osnovna organizacijska enota ne bi smela biti država. Po analogiji z religijskimi skupnostmi bi se morali ljudje svobodno združevati v zakonske skupnosti, v skupnosti, katerih člani bi se prostovoljno zavezali k spoštovanju nekega korpusa zakonov. Vsak človek bi moral imeti pravico razložiti, po katerih zakonih hoče živeti." Na prvo mesto ga nisem postavila zaradi njegovega še posebej pomenljivega pomena, ampak zato, ker je njegov avtor nekako po več ovinkih povezan s Slovenijo. Njegovo ime je bilo Wieland Herzfelde, bil je predstavnik berlinskega dadaizma, pa tudi brat Johna Heartfielda, pionirja uporabe fotomontaže kot orožja boja proti nacizmu in enega izmed tistih, ki so postali referenca v vizualni produkciji skupine Laibach (pravzaprav kolektiva NSK). Drugi citat govori o tem, da bo gonilna sila nove revolucije peti stan oziroma "zločinci, potepuhi, pocestnice in umetniki". Avtor: Erich Mühsam. Tretji citat pa zahteva odpravo zakona in družine kot institucij, ki utrjujeta "suženjsko miselnost v službi reakcionarnih interesov". Avtor: Otto Gross. Vsi trije, Herzfelde, Mühsam in Gross, so bili sopotniki srednjeevropske umetniške avantgarde, ki je največji elan imela prav med letoma 1917 in 1923, torej v času, ko se je pesniško oblikoval Anton Podbevšek; pa tudi Srečko Kosovel. K omembi zadnjega se vrnemo.
A kot anarhizem
Tukaj mi nikakor ne gre za pledoajé anarhistične politične, bolje rečeno svetovnonazorske pozicije, kakor se je formirala in teoretsko afirmirala v obdobju med Proudhonom, ki se je prvi oklical za anarhista, in dvajsetimi leti prejšnjega stoletja. To bi bilo tudi nekorektno glede na predstavo Človeka z bombami. Pomembno pa se mi zdi pri zadnjem projektu Matjaža Bergerja opozoriti tudi na to, da nekakšna fama, neracionalni strah, ki obkroža pojem anarhizem, hromi sodobno politično misel; pa tudi vsako misel o družbi in možnostih njenega razvoja. Na bolje, seveda.
Rdeči A kot anarhizem torej. Mogoče se zdi ta teza komu za lase privlečena. Prvič že zato, ker oba človeka, na katera namiguje naslov, torej poleg Podbevška še Srečko Kosovel, seveda nista bila deklarirana anarhista in tudi ni znano, da bi kdaj decidirano afirmativno pisala panarhoutopistih, ki jih je v njunem času toliko krožilo po drugih vozliščih srednjeevropske (še bolj pa ruske) avantgarde. Drugič pa zato, ker se oblika rockopere, žanra, ki se zdi pravzaprav v trendu hibridnih projektov, ki so bili v zadnjih letih pogosto pripuščeni na odre visoke kulture, zdi (vsaj na prvi pogled) oropana drznosti, svežine in subverzivnosti. Pa tudi pri samem Matjažu Bergerju smo vsaj od državne proslave Kons 5 že uvedeni v simultano koreografiranje igralcev, plesalcev, gibalcev ter seveda športnikov. Vendar predstava s podnaslovom detonacija, ki namiguje na 'detoniranje' Kosovelove in Podbevškove poezije v glasbeni priredbi Siddharte in Petra Penka, vseeno je poklon anarhizmu. Tistemu pravemu, družbotvornemu, ki nima nič opraviti z čez očmi poveznjenimi 'hoodieji' in metanjem kamnov v izložbe; vsaj primarno ne; kot izhod v sili, verjetno ja. A upajmo, da se nam do te pozicije ne bo treba nikoli ponižati.
Filozofija kot teologija odrešitve
In prav v senzibiliziranju ljudi za pripravljenost vsaj dati možnost predstavitve pravi anarhistični poziciji se zdi predstava Človeka z bombami nekaj, kar bi sama želela imenovati dovršeni in plemeniti anarhistični koncentrat. Anarhizem namreč stoji predvsem za svobodo misli, za pravico do izbire svoje drže. Ta svoboda sicer formalno danes obstaja, vendar pa njeno realizacijo dušijo sistematični poskus izgona (trde) filozofske misli; težnja k poenostavljanju in posploševanju; teženje k ljudskosti. Berger v tokratnem konglomeratu avantgardne poezije, prevedene v zelo poslušljiv rock (Siddharta v svoji najboljši izvedbi), giba, vizualij ter interpretacij izsekov iz besedil nekaterih ključnih filozofov za razmislek o 20. stoletju in našem trenutku pokaže na nujnost vrnitve filozofije; kot neke vrste teologije odrešitve, če si drznem uporabiti to sintagmo, ki sicer seveda izvorno pomeni nekaj drugega oziroma nekaj zelo konkretnega v kontekstu evolucije Političnega v Južni Ameriki druge polovice dvajsetega stoletja. To je seveda druga zgodba.
Filozofija kot teologija odrešitve torej. Kar naenkrat se zdi logično. Konsu 5 v izvedbi Siddharte sledi citat Hegla, verjetno ključnega filozofa za mišljenje celotne zgodovine človeške civilizacije in vsakokratne sedanjosti. Iz ust Pavleta Ravnohriba: "Lepa duša se ohranja v svoji čistosti, ker ne deluje; je hipokrizija, ki hoče, da vzamemo njeno presojanje za dejansko dejanje, in namesto da bi pokazala pravo pot z dejanjem, jo kaže zgolj s proklamiranjem svojih odličnih dejanj." (Hegel – Fenomenologija duha) In po Kosovelovi pesmi Mehanikom, zelo ekspresionističnem klicu o prihodu in vzponu novega človeštva, sledi eden izmed - diskurz o tem, kaj človeška svoboda sploh je - najbolj ključnih tekstov sodobne misli - Lacanova izpeljava 'zanke' odločitve za svobodo, ki jo sklene z enim izmed stavkov, ki v nekaj skopih besedah odpravi možnost optimizma kot orientacije (kot nujno naivne orientacije) in pravzaprav utemelji na neki način ničejanski tragični realizem: "Prav nenavadna zadeva: ko vam rečejo svoboda ali smrt, je edini dokaz svobode, ki ga lahko izberete, prav to, da izberete smrt, saj s tem pokažete, da imate svobodo izbire."
Sposobnost koncentracije na 144 znakov
Ko se izpeljavi, kot sta zgoraj citirani, poleg njiju pa še zapisi eminentnih predstavnikov ljubljanske psihoanalitske šole, pa Badiouja, Lyotarda, Wajcmana in še nekaterih drugih zlijejo z nečim, kar bi skoraj želel post-postmodernistična popmanipulacija s totalnim odrkim umetniškim delom, vendar nastane čisti idejni anarhizem. Drža, ki pledira za svobodo, ki je svoboda postavljanja svojih lastnih zakonov, dokler ti ne posegajo v legislativo tistega ob meni; in svobodo, ki je utemeljena, premišljena v večnostni perspektivi, za katero pa od vseh produktov človeške civilizacije stoji le filozofija. Izgon filozofije iz medijev, iz vsakodnevnega diskurza, je težnja po odpravi zgodovinskega človeka, ki nato postane le še pero v vrtincu kapric, strasti, trenutnih vzgibov – postane decentrirani (ne)subjekt 21. stoletja s sposobnostjo koncentracije reducirano na 144 znakov ali koliko jih že lahko spraviš v en SMS.
Polona Balantič
Foto: Sandi Fišer