Na uglednem festivalu Salzburške slavnostne igre, ki se bo začel danes, bo med številnimi svetovnimi premierami mogoče videti tudi eno "malce našo" - Rekviem za metamorfozo belgijskega režiserja Jana Fabra. Koproducent predstave je namreč tudi Slovensko mladinsko gledališče, v njej nastopata člana ansambla Maruša Geymayer Oblak in Sandi Pavlin. Premiera je bila že na sporedu, sledili bosta ponovitvi 27. in 29. avgusta, predstavo pa gotovo čaka tudi dolga festivalska pot.

Večno vračanje enakega
Transformacija in metamorfoza sta verjetno najpomembnejši temi Fabrovega opusa; človek v njegovih očeh ni popoln - nasprotno, ves čas se sestavlja, gradi, kakor delo v nastajanju. To načelo velja tudi za veliko produkcijo, ki jo bo predstavil v Salzburgu. Smrt v njegovem Rekviemu tako ni konec, ampak le trenutek prehoda v drugačno prebivanje - slovo, a ne za vselej, vrnitev v samo središče življenja, del cikla, ki se vedno znova lahko spet začne.

Metulj kot simbol naše usode
Glavni junak predstave je metulj (najbolj nedvoumen simbol preporoda, kar jih je!). Med razvojem od zarodka v gosenico kot kanibal požre svoja lastna jajčeca. Gosenica raste in raste, se levi, otrdi in končno postane buba. In ko razvije krila, se iz kokona izvije metulj. V Fabrovem Rekviemu se metulj spreletava med grobovi. Mrtve opominja na skrivnosti transformacije in jih prosi, naj bodo potrpežljivi. Potrpežljivi kot ličinka, gosenica, buba. Da bi si krajšal čas, pripoveduje šale. Smeh je namreč odlično zdravilo za smrt. Najučinkovitejši način, kako premakniti truplo, je, da ga požgečkamo s šalo. Na pokopališču Fabrovega Rekviema trupla stresa smeh.

Iskanje utopije
Kot je o režiserju zapisal dramaturg pri predstavi Rekviem za metamorfozo Luk Van den Dries: Fabrovo umetnost obvladuje iskanje utopije, v kateri lahko ljudje živijo s pomočjo lastne notranje moči, osvobojeni strahov in družbenih spon.

Poetika telesnega
V Antwerpnu leta 1958 rojeni Jan Fabre je doma in v tujini dobro znan kot eden najbolj inovativnih in mnogostranskih sodobnih avtorjev. V zadnjih petindvajsetih letih je deloval kot performer, gledališčnik, koreograf, operni ustvarjalec, slikar in pisec; njegova umetniška pot je vseskozi zaznamovana s kontroverznostjo. Še vse od zgodnjih osemdesetih pa do danes je predmet njegovih raziskav človeško telo v vseh svojih oblikah (včasih je na primer v risarskih seansah, ki so trajale po več dni, ustvarjal slike z lastno krvjo in spermo).

Discipliniranje telesa, beg v območje domišljije in ekstaze, pa tudi upor telesa proti vsakršnemu oblikovanju so motivi, ki se v njegovem opusu venomer ponavljajo. Njegovi zadnji produkciji, Je suis sang in Tannhäuser, sta naleteli na dober odziv pri mednarodnem občinstvu.