Na oder postavljajo avtorsko predstavo Paloma (since 1873): Saga o Sladkem vrhu in tovarni papirja v režiji Brine Klampfer.

Paloma je v 60. letih, ko je pripadla delavcem, čeprav je bilo za njo že skoraj 100 let delovanja, postala prostor upanja, vere v prihodnost za mlado generacijo. Okoli nje je zraslo naselje, izdajala je interni časopis, pripomogla pa je tudi k družabnemu in kulturnemu življenju Sladkega Vrha. Ker se je s prehodom na proizvajanje toaletnih rol, ko se je začela spoprijemati z vprašanjem trženja in zahodnim trgom, zgodil prelom, je po mnenju režiserke znotraj tovarne mogoče problematizirati tudi trk dveh ideologij – socializma in kapitalizma.

Marca zaradi pandemije predstavo odpovedali
Predstavo bodo nocoj premierno uprizorili, potem ko so jo sredi marca zaradi novega koronavirusa morali odpovedati. Opisujejo jo kot duhovito, grenko-sladko uprizoritev, ki se naslanja na zgodbo o tovarni, ki je izdelovala higienski papir za vso nekdanjo Jugoslavijo in ki je pravzaprav razlog, da se je okoli nje razvilo naselje.

Kako realna je predstava o "boljših" časih?
O temi premišljuje mlada ekipa ustvarjalcev, ki jih zanima vprašanje nostalgičnosti. Sprašujejo se, ali predstava o nekdanjih 'boljših' časih temelji na resničnosti ali je vse skupaj le utvara? S pomočjo intimnih zgodb krajanov odpirajo obenem vrsto širših družbenih tem: Kako so politični projekti gradnje krajev vplivali na življenja ljudi? Kakšna je v takem kontekstu usoda malega človeka? Kako s tem shajati danes?

Režiserka Brina Klampfer in dramaturginja Kaja Blazinšek sta v besedilu skušali zajeti zlato dobo tovarne, trk dveh ideologij in vse posledice, ki jih je prinesla družbi in kulturi kraja. Po besedah Kaje Blazinšek so poleg obstoječega gradiva pri pripravi besedila za uprizoritev izhajali tudi iz osebnih zgodb oziroma ustnega izročila, da bi predstavili lastno razumevanje ter posledice in simptome tistega časa. Namesto realnih ljudi sta like poimenovali po njihovih funkcijah.

Uprizoritvena različica besedila je nastala v sodelovanju z igralci in lektorico Metko Damjan. Ker igralci – Dario Varga, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Draga Potočnjak ter kot gosta Iztok Drabik Jug in Tamara Avguštin – prihajajo z različnih območij, so za jezik izbrali kombinacijo štajerskih narečij.

Koreografijo podpisuje Sebastjan Starič, sceno sta oblikovala Zala Privšek in Aleksander Vujović, kostume Sara Smrajc Žnidarčič, svetlobo pa Liam Hlede. Glasbo je izbrala Brina Klampfer.

Predstava je nastala kot zaključna produkcija magistrskega programa gledališka režija, ki ga je Brina Klampfer opravila na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot štipendistka sklada Jerneja Šugmana, ki ga je ustanovilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Koproducent je še KUD Krik.