Detajl iz zakulisja: pri "kulturnih" klepetih smo hvaležni za kakršno koli sodelovanje, a takim navdušenim izlivom naklonjenosti, kot ste jih naslovili na letošnjega dobitnika Borštnikovega prstana, Igorja Samoborja, smo priča le redkokdaj. Da je bil odziv (širše) javnosti na razglasitev nagrajenca letos močnejši in toplejši, je opazil tudi sam: "Res je bilo veliko viharja, priznam, da sem bil veselo presenečen. Da bi bilo to samo zaradi mene, si ne drznem misliti. Mogoče smo se pa znašli na taki točki, da se je dobrodošlo ukvarjati se s čim drugim, razen z vsakodnevnimi težavami." O svojem odmevnem zahvalnem govoru na slovesnosti v Mariboru pa takole: "Če mislite, da je brez plonklistka boljše, vam lahko rečem samo to, da je verjetno bolj pomembno, kaj je bilo tisto, kar sem povedal, kot kako. Tisto ni bil gledališki nastop."

In o odhodu iz družine, ki jo zanj že od konca študije dalje pomeni ljubljanska Drama, ni nikoli zares razmišljal: "Kot vsaka družina ima svoje vzpone in padce. Nikoli se nisem ravnal po trenutno modnih smernicah in begal sem ter tja. Tako od mladih kot starejših se veliko naučiš ... " O domnevni vseprisotnosti nekaterih igralcev v vsaki predstavi pa: "Da skoči Mandić iz vsake piksne, se mi zdi v vsakem primeru boljše, kot da bi skakal kdo drug ..."

Samobor se je v klepetu dotaknil tudi svoje "prve" družine - sina, ki je z vpisom študija igre na AGRFT-ju očitno stopil po njegovi poti. "Veseli me predvsem to, da je izbral tisto smer, ki si jo je želel. Bil sem precej presenečen, čeprav se je že na gimnaziji trudil v dramskem krožku. Seveda mu bo težko, mnogo težje kot meni. Jaz sem bil popolnoma neobremenjen, vsi pa vemo, kako si v današnjem času radi gledamo pod prste. Videl sem že nekaj njegovih nastopov in lahko mi verjamete, da sem imel tako tremo, kot je zase nikoli nimam, in tudi vesel sem bil tako, kot sem redko zase."

Osamljenost, težava našega časa
Kaj torej nekoga, ki ima že z igro popolnoma zapolnjen urnik, pripelje do odločitve, da se bo poskusil še kot gledališki režiser? (V sodelovanju novogoriškega in ptujskega gledališča je namreč letos zaživela njegova predstava Vdovin zmenek.) "Režija me je že od nekdaj zanimala. Kako uresničiti sliko, ki se ti je nabrala, in jo spustiti čez jez. Prej nisem imel poguma, zdaj pa menim, da sem si nabral dovolj izkušenj in sem se, kar se tega tiče, sprostil." Ob tem pa očitno najde še toliko prostega časa, da se trenutno ukvarja s pisanjem svojega prvega filmskega scenarija. "Tema je osamljenost, samotarstvo ... To se mi zdi v današnjem podivjanem času, ko pozabljamo drug na drugega, eden od težjih problemov našega časa."