Predstavo, v kateri sodelujejo nemški, slovenski in poljski gledališki ustvarjalci, si je tudi slovensko občinstvo lahko prvič ogledalo, premiero pa je pospremilo odkritje doprsnega kipa Rudija Šeliga. Kip, ki ga je na pobudo kranjskega mestnega sveta izdelal akademski kipar Drago Tršar, je odkril kranjski župan Mohor Bogataj, Šeligova podoba pa bo od zdaj zaznamovala častno mesto v spodnjem foyerju Prešernovega gledališča.

Gorkijeva drama v trijezični različici
S premiero se je tako končal trijezični projekt, ki temelji na drami Maksima Gorkega, njegove začetke pa je treba iskati v lanskem oktobru, ko so na pobudo frankfurtskega gledališča projekt prijavili na razpis Evropske unije Kultura 2000 in zanj maja letos dobili odobrena finančna sredstva. V predstavi nastopa 14 igralcev treh držav, vsak izmed njih pa se izraža v maternem jeziku. V predstavi režiserja Reinharda Hinzpeterja je tako na odru mogoče spremljati štiri igralce iz Nemčije, šest iz Poljske (iz gledališča Teatr im. Jułiusza Słowackiega) in štiri iz Slovenije. Slovenski jezik s svojim nastopom zastopajo Sabina Kogovšek, Janko Petrovec, Vesna Lubej in Matjaž Višnar, vsi člani Prešernovega gledališča Kranj.

Še vedno aktualna tematika
Drama Na dnu, ki jo je Maksim Gorki posnel leta 1902, sodi med najpomembnejša dela evropske gledališke literature, med globalizacijo pa znova postaja utesnjujoče realna. Igra, iz katere so črpali ustvarjalci, močno poudarja socialno problematiko in tematiko humanizma, ki danes, v obdobju vsesplošne socialne krize, dobiva sodoben, angažiran in socialno kritičen kontekst.

Moč raznolikosti
Režiserja Hinzpeterja je projekt privabil predvsem zato, ker se je želel bolje spoznati tudi z Vzhodno Evropo, pri tem pa ga je vodilo prepričanje, da lahko Evropa prav iz svoje raznolikosti črpa moč. Dramo Gorkega je izbral za osnovo, ker ponuja realno situacijo, v kateri se srečujejo ljudje različnih jezikov, ki pri medsebojnem sporazumevanju ne posežejo po angleščini. "Če človek želi spoznati neko družbo, potem mora spoznati njen rob in ljudi, ki na njem živijo," je ob predstavitvi projekta pojasnil Hinzpeter.

Dramo so igralci sami posodobili z improvizacijami, v predstavi pa se skušajo sporazumevati z nemščino, poljščino in slovenščino. Ob tem za boljše in lažje razumevanje posebno pozornost namenjajo tudi temu, kako so besede izrečene in kakšno čustveno razpoloženje izražajo. Kljub temu pa jezikovni prepad ostaja in ga ni mogoče preseči ter včasih prihaja do nesporazumov.

Projetk so ustvarili ...
Projekt je poleg predstave v vseh treh mestih vključeval tudi spremljevalni program, ki so ga ustvarjalci poimenovali Café Europa. Pri projektu, ki se bo sklenil 21. oktobra z zadnjo predstavo v Kranju, so med drugim sodelovali še scenograf in kostumograf Gerd Friedrich (Nemčija), oblikovalec luči Herbert Bernstädt (Nemčija), asistentka režiserja Emer Morris (Nemčija) ter igralci Rafał Dziwisz (Poljska), Barbara Kurzaj (Poljska), Natalia Strzelecka (Poljska), Wojcieck Skibiński (Poljska), Adrian Scherschel (Nemčija), Michaela Conrad (Nemčija), Axel Siefer (Nemčija), Marcin Kuźmiński (Poljska), Tomaś Międzik (Poljska) in Bettina Kaminski (Nemčija).

Od Lepe Vide do Agate Schwarzkobler
V Prešernovem gledališču so prepričani, da je prav pri njih prava lokacija za postavitev Šeligovega kipa, saj gledališče vsako leto na Tednu slovenske drame najboljši predstavi po izboru žirije podeli prav Šeligovo nagrado. Rudi Šeligo (1935-2004) je diplomiral iz filozofije in psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1987 pa opravil magisterij iz estetike. Deloval je kot glavni urednik Problemov, sourednik Revije 57 in Perspektiv, bil pa je tudi glavni urednik knjižne zbirke Znamenja pri založbi Obzorja v Mariboru. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev je pomembno sodeloval pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju. Šeligo, ki je bil več let predsednik Borštnikovega srečanja, junija 2000 pa je nastopil tudi kot minister za kulturo, je leta 1989 za svoje delo prejel Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela, za Izgubljeni sveženj pa tudi nagrado kersnik.

Med njegovimi deli velja omeniti zlasti drame Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Svatba, Ana in Volčji čas ljubezni, med proznimi deli pa poleg Triptiha Agate Schwarzkobler in Izgubljenega svežnja še roman Rahel stik, Demoni slavja, črtice in legende Molčanja ter številna druga.