Oglas
Mariborska Drama na oder postavlja dramo Peer Gynt v režiji Janusza Kice; gre za veliko delo Henrika Ibsena, ki je zaznamovalo avtorjevo zgodovinsko-narodnostno-romantično obdobje. S Peerom Gyntom je Ibsen predstavil povsem samosvoj literarni lik, ki ima sicer veliko skupnega z drugimi velikimi liki, kot so Hamlet, Faust, Don Kihot in Don Juan, vendar pa je tudi povsem samosvoj, saj se dozdeva, da je sam sebi dovolj, in zato tvori tako imenovani 'gyntovski individuum'. Ta individuum upodablja Branko Šturbej, ob njem pa na odru med drugim stojijo Milada Kalezić, Eva Kraš, Ksenija Mišič, Aleš Valič, Kristijan Ostanek, Mateja Pucko in Tadej Toš.
Paktiraje s troli, ki spodbujajo egoizem, ki pa je nekoliko majavIz Gyntovega popotovanja velja izpostaviti začetni del, ko, kot piše dramaturginja Diana Koloini, "ga skozi večji del dogajanja vodi nezadržna sla po vsakič drugi ženski in v erotičnem zapeljevanju je skoraj tako uspešen kot mitični Don Juan – z odkloni, ki so stvar drugega okolja, pa avtorske zastavitve". Romantični značaj predstave, ki je vpeta v norveško folkloro, izpostavljajo Gyntova 'Valpurgina noč', ljubezenska zgodba s Solveig, ki nosi značilnosti končne odrešitve v ljubezni, in Gyntovo paktiranje s troli, ki mu prigovarjajo, naj bo zvest le samemu sebi in naj verjame le svojemu notranjemu čutu. In prav res je ena ključnih Gyntovih potez njegovo nenehno zatrjevanje, da sledi le svoji naravi in da nihče ne more vplivati nanj, kljub temu pa na trenutke dvomi o svoji življenjski poti in tako nakazuje poteze eksistencialističnega subjekta v nenehni krizi.
Uglasbitev Edvarda Griega
Drama Peer Gynt je bila krstno uprizorjena 24. februarja 1876 v norveški prestolnici, takrat imenovani Kristijanija. Drama, ki jo je norveški dobitnik Nobelove nagrade za literaturo iz leta 1903 Bjørnstjerne Bjørnson občudoval kot "satiro o norveški egocentričnosti, ozkosti in samozadostnosti", je bila zadnja drama, katero je Ibsen napisal v verzih. Peer Gynt tudi zares velja za izjemno lirično delo in ne preseneča, da je bila tudi uglasbljena. Ibsen sam je prosil Edvarda Griega, da je napisal glasbo, ker pa se je v skladateljevo delo močno vmešaval, je med partnerjema izbruhnil velik spor. Naj omenimo le en Ibsenov predlog, s katerim se Grieg nikakor ni strinjal. Ibsen je želel, da Grieg v glasbi poudari internacionalni značaj Gyntovih prijateljev in v skladbo poveže prvine norveške, švedske, nemške, francoske in angleške himne.
Spodbuda za sredi 19. stoletja skoraj neobstoječo norveško dramatiko
Vrnimo se še nekoliko k Ibsenovi drami. Peer Gynt je eno od ključnih Ibsenovih del, s katerimi je ta književnik pripomogel k zagonu razvoja norveškega gledališča in norveške dramatike. Še sredi 19. stoletja namreč Norveška skoraj ni imela gledališke tradicije in je veljala za kulturno in gospodarsko zaostalo deželo. Z odprtjem prvega narodnega gledališča v Bergnu je bi storjen velik korak naprej, čemur se je pridružil še angažma pronicljivega pisatelja Ibsena kot umetniškega vodje in hišnega dramatika. Svoje poslanstvo je vzel zelo resno in s prvimi deli je skušal utemeljiti norveško umetno dramatiko, ko je pisal dela, navdihnjena z narodnozgodovinsko tematiko. Tudi ko je dolga leta živel na tujem, se je Ibsen vračal k narodnim motivov in večina njegovih del se je dogajala v značilni norveški pokrajini. Znane Ibsenove drame so še Hiša lutk, Strahovi, Sovražnik ljudstva in Divja račka. Četudi je toliko naredil za uveljavitev nemške literature in teatra, pa je domovina Ibsena zares začela ceniti šele po njegovi smrti leta 1906.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje