Podatki, navedeni v gledališkem listu, ki spremlja projekt nemških ustvarjalcev Sebastiana Nüblinga in Jackie Poloni, seveda niso sporni. Denimo tisti o pičlem deležu odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v Sloveniji, o povprečni najemnini 700 evrov za garsonjero ali enosobno stanovanje v Ljubljani ali pa o tem, da je delež gospodinjstev, katerih člani so izjavili, da lahko ali zelo lahko preživijo, le 26-odstoten.

Napačna ni niti izpeljava, s katero se Deja Crnović približuje sklepu svojega besedila v gledališkem listu: "Kar imamo danes povedati o Sloveniji, močno sovpada s tem, kar imamo povedati o življenju v Evropi ali na Zahodu nasploh. Da z delom ni več mogoče zaslužiti dovolj za stanovanje, da je življenje vedno bolj podvrženo ekstremnim naravnim in političnim pojavom, da si tiste_i, ki smo trenutno delovno aktivne_i, verjetno ne bomo mogle_i privoščiti lepe starosti, da nas je večina zgolj en nesrečen dogodek stran od revščine, da je življenje krhko – tako kot iluzija o tem, da je živeti na Zahodu varno. Sedem ljudi se znajde sredi zelo čistega, a črnega prostora, morda sredi vesolja, in se sprašuje, kaj je Slovenija. V ramena se jim prikrade neustavljiv skomig. Telo je odgovorilo samo: ne vem."

Nismo postali Švica
Brez dvoma imata Slovenija in življenje v njej svoje tako rekoč grozljive vidike. Ne, nismo postali druga Švica. Čeprav, ali je država, kjer porodniški dopust traja 14 tednov, kjer naj, če živite v stavbi s tankimi stenami, po 22. uri ne bi splakovali stranišča … lahko ideal, h kateremu je smiselno težiti?

Sebastian Nübling pravi (več v spodnjem intervjuju), da poskuša predvsem prek gibanja, in ne besedila na odru, na neki način prikazati, kakšno je življenje v Sloveniji. Zagotovo je odločitev za koreografirano abstrakcijo legitimna, vendar začetne skoraj pol ure (po mojem grobem merjenju) in še končni odmerek v uvodu že omenjenega gibanja težko ocenimo kot konstruktivni prispevek k obravnavani temi.

Permanentna reprodukcija 'konstrukta', ki se imenuje narod
Kaj torej gledamo velik del predstave? Na ozadju ambientalne temačne elektronske glasbe, ki je po besedah njene avtorice Jackie Poloni izpeljana iz fragmenta skladbe Slavka Avsenika, igralci v različnih formacijah – po dva, po trije, največkrat posamič – stopajo iz ozadja proti sprednjemu delu odra, ob tem izgovarjajo besedo Slovenija in izvajajo različne gibe z rokami. Te lahko beremo tudi kot indice razpoloženja v odnosu do naroda: zadržano dvigovanje in spuščanje rok, zaklinjanje z udarjanjem po srcu, evforično dvigovanje rok nad glavo …

V tem lahko prepoznamo tudi to, kar Nübling imenuje permanentna reprodukcija naroda, ki je, lahko bi rekli, dogovorni konstrukt. Tudi to je legitimno, vendar da ta motiv zavzame okoli polovico (tudi to je zgolj moja ocena, saj časa nisem natančno merila) trajanja predstave, je pretirano in odveč in ne naredi nič v korist strukturiranja predstave.

Drži pa, da zaradi ritmičnega zvočnega ozadja in repetitivnega gibanja nastane vtis nečesa ritualnega, skoraj hipnotičnega, nastane aluzija na zaslepljenost tistih, ki navdušeno ali pa zgolj avtomatično zaradi lenobe, ko je treba premisliti ideje in ideologije, ki nas obdajajo, prisegajo na narod. Zdi se, da skozi variacije gibanja in izrazov na obrazu igralci prehajajo med čustvi sovražnosti, navijaštva, histeričnosti in zaklinjanja na predočeni koncept naroda.

Tudi to je povsem legitimno, vendar zmoti to, da se Slovenija na odru prikazuje predvsem kot nekaj negativnega, patološkega (denimo v pasusu, ko igralci anekdotično govorijo o človeških iztrebkih na hodnikih, o zbiranju iztrebkov v stanovanju …), obscenega (v prizorih, kjer nekateri igralci goli divje skačejo naokoli).

Duhovit anekdotični del predstave
Zagotovo je najboljši in tudi zelo duhovit del predstave, kjer igralci skozi (morda resnično) svoje izkušnje prikažejo pomembne in aktualne momente življenja v Sloveniji. Lina Akif se zaman skuša naročiti na pregled pri zdravniku, Vito Weiss je večno 'na izgubi' (vsi drugi so prej na vrsti, nič mu ne ostane, ker daje glavo dol, v Sloveniji pač profitirajo grobijanski profili), Lea Aymard skoraj kot v opravičilo poudari, da ona pač ni od tu in tudi k teatru ne spada.

Največji vtis gotovo naredi vrhunska Janja Majzelj kot samska ženska brez otrok, zaradi česar z njo zagotovo ni vse v redu, morebiti je celo prostitutka. No, olajševalna okoliščina je, da je igralka. Igralci so vendar čudni. Ampak saj je vseeno. V slogu 'zafnanih' mladenk in vplivnic Majzelj zatrjuje, da je ona kljub vsemu vendar v redu!

Še en projekt za 'prepričane'
Očitno je, da je predstava Slovenija šteje proizvod kolektivnega in procesualnega dela, v katero je vloženo veliko improvizacije in vsebinskih prispevkov igralcev. Pravzaprav so vsebinsko predstavo zgradili oni. Vendar je struktura predstave precej neposrečena, gledalec je soočen s časovnim pretiravanjem v najbolj monotonih delih predstave in ta nikakor ni odsev Slovenije. Gre še za en projekt za 'prepričane', za aktivistični pol družbe, ki izpostavlja (resnične) anomalije, a ne želi (tako se zdi) priznati obstoja tudi česa pozitivnega. Zagotovo pa je projekt zanimiv tudi zato, ker je režija delo tujih ustvarjalcev z izkušnjami dela v uveljavljenih ustanovah in tako lahko vidimo, da ima tovrstna odrska umetnost očitno svoje mesto tudi na institucionalni ravni v tujini.

Spodaj si lahko preberete intervju z režiserjema Sebastianom Nüblingom in Jackie Poloni, ki je tudi avtor_ica glasbe in je zvočno oblikoval_a predstavo. Pogovarjali smo se nekaj ur pred premiero.

Kakšna je Slovenija, ki nekaj šteje?
Sebastian Nubling (N): Uf, to je težko vprašanje.
Jackie Poloni (P): Morda, da so ljudje definicija dežele. Ni nujno, da obstaja odgovor na to vprašanje.

N: Zdi se mi dobro, da si dejala, da štejejo ljudje, in ne pojem naroda. V predstavi smo analizirali pojem naroda in se spraševali o njem. Slovenijo sva spoznavala prek ljudi. V pripravah sva govorila z ljudmi, ki nama jih je priporočilo gledališče ali pa sva jih spoznala zasebno. Sogovorci so bili denimo Svetlana Slapšak, Miha Blažič, Mirjam Hladnik … pa tudi sirski begunski aktivist. Zbrala sva torej različne perspektive glede tega, kako je živeti v tem konstruktu, ki se imenuje Slovenija. Posebnost v primeru Slovenije je, da je to razmeroma mlada država. To so bile torej priprave: prek ljudi spoznati Slovenijo.

Zelo verjetno ste morali tudi kaj preštudirati o Sloveniji ...
N: Da, seveda sva nekaj naredila v tej smeri. Denimo prebirala Wikipedio. (smeh)
P: Iskreno rečeno, zelo veliko sva govorila z ljudmi. Pošiljali so nama tudi članke o zanimivih zadevah, povezanih z državo.

Ste že prej imeli neko predstavo o Sloveniji?
N: Ne, ne zares. Ti?
P: Nekaj že. Bil_a sem že v Sloveniji.
N: Moram priznati, da nikoli nisem zares razmišljal o Sloveniji. Imam prijateljico, ki je Slovenka in živi v Berlinu. V Sloveniji sem bil prvič pred enim letom, in sicer na 'showcasu' Mladinskega gledališča. To je bil moj prvi obisk Ljubljane. V resnici ne poznam Slovenije, zdaj po dveh mesecih nekoliko poznam Ljubljano in približno dvajset ljudi.

Kaj bomo torej videli na odru?
N: Haha. Dobro vprašanje …
P: Sedem oseb.
N: Da, sedem oseb …
P: Torej sedem oseb, ki se zelo veliko premikajo.
N: To je zelo performativna predstava, kjer se veliko odvija prek gibanja, in ne prek besedila. Obstaja 'soundtrack', ki zelo zaznamuje predstavo. Poskušala sva na neki način preiskovati to permanentno reprodukcijo in konstrukt naroda, kar vsi nenehno oziroma vsakodnevno doživljamo. Torej to ponavljajoče se in mehanično (v pojmu naroda, op. p.).

Že v gledališkem listu vidimo, da ob imenih igralcev ni imen dramskih likov, ki naj bi jih predstavljali. Če seveda sploh naj bi jih predstavljali. Predstavljajo torej igralci konkretne osebe ali so bolj neke vrste metafora ali simbol različnih družbenih skupin in njihova individualizacija ni potrebna niti ne bi bila na mestu?
N: Nikakor niso simboli. Na odru stojijo s svojim telesom in kot oni sami.
P: Vse skupaj smo razvili v sodelovanju z igralci.
N: Začeli smo s točke nič. In prek pogovorov o tem, kaj nekdo razume pod pojmom Slovenija. Med pripravami smo veliko govorili tudi o stereotipih, tako o stereotipih, ki jih sami ustvarimo o sebi, kot o stereotipih, ki imajo izvor 'zunaj'. Postopoma je tako nastalo veliko gradiva. Ni pa dramskih likov, ni simbolične predstavitve česar koli, ni zgodbe. Gre res za performativni poskus, prek gibanja, glasbe doumeti … ne, kaj je Slovenija, ampak kako je v tem trenutku tu živeti.

Torej so igralci tudi vsebinsko prispevali k predstavi?
N: Da, vse … Večina, kar boste videli, je nastala z improvizacijo. Veliko je bilo na izbiro. Kaj vključimo in razvijamo naprej, kaj je odveč, kaj sodi k čemu, kje v gradivu lahko najdemo vezi med posameznimi elementi.

Zato ste tudi delali do zadnjega trenutka.
N: Drži. V sredo (premiera je bila v soboto, op. P. B.) smo imeli prvo pravo vajo celote. Ugotovil sem, da je treba strukturo nekoliko spremeniti. Ampak vse skupaj je potekalo v normalnem časovnem okviru.

Vi, Jackie Poloni, ste ustvarili zvočno podobo predstave. Ste se pred začetkom pisanja glasbe seznanili tudi s slovensko glasbo?
P: Ko smo že bili v procesu dela, sem dobil_a seznam slovenske glasbe. Na koncu smo se navezali predvsem na eno skladbo. Gre za delo Slavka Avsenika in to se tudi pojavi v predstavi. Je najbolj navzoča, a ne kot skladba v celoti, je namreč dekonstruirana v nekaj drugega.
N: Na zvočni ravni smo veliko delali z repeticijo in to lahko postane tudi hipnotično. Pri tej skladbi Slavka Avsenika gre za fragment iz slovenske popkulture, ki ga je lahko citirati.

Gospa Poloni, delate predvsem v gledališču ali imate tudi druge glasbene projekte?
P: Sem neodvisen_a glasbenik_ca, delam elektronsko glasbo in sem didžej_ka. Pred približno dvema letoma me je Sebastian vprašal, ali bi sodeloval_a pri predstavi. To je zdaj četrta produkcija, pri kateri sodelujeva.

Je bilo težko začeti delati za gledališče?
P: Težko? Samo novo je bilo. Vse skupaj mi je olajšal način, kako Sebastian dela, ki mi je razumljiv. In tudi zanimiv. Tako da s tega vidika ni bilo težko.

Kako pravzaprav skladate? Morate najprej videti nekaj prizorov in potem pišete glasbo ali zadostuje besedilo, če je predstava seveda zasnovana na obstoječem besedilu?
P: Odvisno. Nimam še zelo veliko izkušenj z gledališčem. Pomembno je, da sem prisoten_a na vajah, da ne pridem, ko je nekaj že narejeno. Da vidim, kako se vse skupaj razvija.
N: Včasih so vloge obrnjene. Ti prineseš nekaj, na kar se predstava odzove. Nekako načelo 'give-and-take'.
P: Ne maram razmišljati o glasbi kot o nečem, kar zgolj spremlja predstavo. Včasih glasba res le spremlja dogajanje, včasih pa dejavno sodeluje v predstavi.

Domnevam, da ne govorite slovensko in večina igralcev ne nemško. Je bil v procesu razvijanja predstave jezik kdaj težava?
N: Delovni jezik je bila angleščina. Seveda so bili nesporazumi in igralci so govorili malo angleško, malo slovensko; posredoval je prevajalec in smo malo počakali. Torej potekal je tudi prevajalski proces, vendar načeloma smo govorili angleško in to ni bila nobena težava.

Ansambla niste poznali. Kako ste izbrali igralce?
P: Igralce je izbral Goran Injac (dramaturg predstave, op. P. B.). Med izbiranjem je imel v mislih to, kateri igralci bi ustrezali takšnemu projektu. Torej ko gre za preizpraševanje 'narave' dežele, narave družbe.
N: In to je dobro naredil.

Ste zadovoljni?
N: Da.

Menite, da vam je uspelo, na oder postaviti esenco tega, kar je danes Slovenija?
N: Na to je težko odgovoriti. Sva avtsajderja, oba živiva v Berlinu. In nasploh je težko na to odgovoriti pred premiero. Ugotovila sva, da je zbran material v obliki, ki 'drži', vendar ko nekdo to prvič vidi … To je drugo vprašanje. Zanimivo bo videti premiero, odzive občinstva, ali sploh bo neki odziv ali bodo ljudje ravnodušni v slogu: pfff …

Delovali ste že v več pomembnih gledališčih, najbolj pa ste aktivni v gledališču Maksima Gorkega v Berlinu. Je bil delovni proces v Ljubljani drugačen od tistega, česar ste vajeni iz Nemčije?
N: Ne. Gre za delo z ljudmi, ki so zanimivi, dobri, imajo interes. Celoten proces ni bil drugačen kot drugod. Seveda so pogoji za delo v različnih gledališčih zelo različni. Mladinsko je, kar zadeva tehnične pogoje, omejeno. Tudi ni zelo veliko. Izvorno sem tudi sam deloval v okolju kolektivnega dela, na svobodni, neodvisni sceni in vem, kako je, če moraš kaj narediti sam.

V primerjavi z gledališčem Gorki, ki ima okoli 200 zaposlenih ljudi, je SMG majhno gledališče. To seveda tudi pomeni, da je obseg razpoložljivega kadra zelo omejen.

Bi lahko kakor koli SMG primerjali z gledališčem Gorki?
N: Morda, kar zadeva program. Vendar gre v primeru gledališča Maksima Gorkega za gledališče z zelo jasnim angažmajem. To je postmigrantsko gledališče, zelo raznolika hiša. Poskuša nekako ponazoriti, kako je videti situacija na berlinskih cestah. Ko sem prišel sem, sem bil nekoliko presenečen. Prej sem mislil, da je Mladinsko nekako povezano z Balkanom, potem pa sem videl, da so v ansamblu le beli Slovenci. Tudi nisem vedel, da se jezik tako razlikuje od srbskega.

Kaj pravzaprav pomeni izraz postmigrantsko gledališče?
N: To pomeni naslednje: da rečemo, Nemčija ni migrantska, ampak postmigrantska država. V 90. in po letu 2000 se je veliko razpravljalo o tem, da se struktura prebivalstva spreminja, saj so 'gastarbajterji' ostali. Nad tem sta bila presenečena uradništvo in tudi politika. In pojem postmigrantstvo poskuša to nekako povzeti. Še vedno smo država priseljevanja, vendar so ti ljudje prišli in ostali.

Bi lahko takšno gledališče nastalo tudi kje drugje v Nemčiji, ne nujno v nacionalno živopisnem Berlinu?
N: Seveda. In to se tudi dogaja. Gorki ima velik vpliv na razvoj institucionalnih gledališč. Že prej pa je imel vpliv na dogajanje na neodvisni sceni.

Ste v Gorkiju zaradi tega jasnega angažmaja že doživeli kritike ali celo zasramovanje z desnega političnega pola?
N: Seveda. To doživljamo ves čas. Od vedno vplivnejših fašističnih skupin v Nemčiji.

Čez nekaj ur torej sledi premiera. Ste v tem trenutku zadovoljni z opravljenim delom?
N: Da, v tem trenutku sem zadovoljen s tem, kar smo vsi skupaj naredili v dveh mesecih. To je bilo pravo potovanje od točke, ko smo se vsi skupaj prvič videli, prek tega, kar se je v nadaljevanju odvijalo preko pogovorov, na odru in tudi na osebni ravni … To je bil pravi mali kozmos, ki raste in ob katerem vsi upamo, da bo nastalo nekaj, kar bo zanimalo potencialne gledalce.