Medtem ko pri starogrškem filozofu o ljubezni razmišljajo moški, so se gledališčniki odločili, da predstavijo temo skozi oči žensk.

Predstavo je na oder postavil Luka Marcen, igralsko zasedbo pa sestavljajo predstavnice obeh institucij. Avtorski projekt po Platonovem simpoziju, ki ga v SNG-ju Drama Ljubljana premierno uprizarjajo danes, je nastal v okviru programa Čakajoč Supermana, s katerim gledališče odpira prostor študentom akademije.

Simpozij so začeli na vajah brati kot dramski tekst, tako pa so brali tudi like, situacije in način, kako je Platon sestavil govore. Po besedah dramaturginje Tery Žeželj so nato prešli na pogovore o ljubezni, pri čemer so se naslonili tudi na knjigo Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa in njegov način razmišljanja. V Platonov govor so vstopili prek čakanja – čakanja, ki je ob fantazijah in podobnem značilno tudi za ljubezen.

Ob začetku so si zastavili vprašanje, kaj ljubezen sploh je in kako do tega pristopiti. "V našem delovanju je ljubezen na neki način vedno prisotna, odgovor na vprašanje, kaj to je, pa ni preprost," pravi Marcen. Režiserju se pri predstavi ni zdelo nujno, da bi našli odgovor, ampak da bi odprli razmišljanja. V nekem trenutku so namreč ugotovili, da bolj kot razglabljajo o ljubezni, bolj se med seboj oddaljujejo, ker ima vsak posameznik svojo perspektivo.
"Različni pogledi so tisti, skozi katere moramo brati Platona. Ne smemo izpostaviti enega odgovora, ampak opozoriti na različnosti, na to, da je ljubezen ravno v tem, da obstaja cel kup pogledov," še dodaja režiser. Pri tem so se po njegovih besedah ukvarjali tudi s klišeji in ugotovili, da je ljubezen velikokrat povezana tudi s skrajnimi in bolečimi stvarmi, družbenimi pritiski in drugimi okoliščinami. Nastalo je kolektivno razmišljanje o ljubezni v sodobnih okoliščinah, povezano z iskanjem smisla, o katerem piše Platon.

Govore bodo odigrale Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic in Barbara Žefran. Scenografki Sari Slivnik je izziv predstavljala umestitev sedmih govork v prostor. Želela je prostor, ki jih bo prisilil v interakcijo, zato se je odločila za čakalnico, ki je "pretočna, razosebljena in anonimna, a jih vseeno prisili k srečanju". Kostumografka Ana Janc se je odločila, da jih bo kostumsko poenotila, razlika bo le v detajlih. Koreografijo podpisuje Ana Zupanec, ki pa je k temu dodala različne atmosfere. Z glasbo je predstavo opremil Martin Vogrin.