Tomaž Pandur v Rihardu III. + Rihardu II., s podnaslovom Dramski diptih z epilogom o smrti, zajema iz Shakespeara oziroma njegovih historičnih kronik Rihard II. in Rihard III. in, presenetljivo, Shakespearu ne odvzema njegove klasičnosti, ampak na njej pravzaprav gradi. Če smo natančnejši, se zdi, da Pandur, ob pomoči dramaturginj ter prirejevalk besedila Lade Kaštelan in Livije Pandur, črpa predvsem iz eseja Kralji Jana Kotta, ki velja za enega osrednjih Shakespearovih interpretov. Pandurja tako zanima "veliki mehanizem" (J. Kott) igre vzpona, oblasti in moči, ki sodobnega gledalca skozi prizmo zgodovine napelje na razmišljanje o njegovem času; saj kot pravi Kott, "vsaka doba najde v njem [Shakespearu, op. L. Š.] tisto, kar išče in kar bi sama rada videla", Pandur pa k temu dodaja, da ga je zanimalo, "kaj se skriva za ogledalom, ki nam ga Shakespeare tako velikodušno odstopa". Kaj nam torej Shakespeare v Pandurjevi režiji sporoča?

Boj na podiju zgodovine
Gledalce pričaka razgrnjen oder z dvignjenim podijem, velikanska okrogla miza (scena Sven Jonke/NUMEN), zajedajoča se v notranjost dvorane in zavzemajoča dobršen del odra, kar igralcem pušča zelo malo manevrskega prostora. Na mizi leži truplo košute, motiv, povzet po emblemu Riharda II., košuta, privezana na zlato verigo z zlatim rogovjem okoli vratu, in motiv, ki se nato ponavlja skozi celotno predstavo bodisi kot v ozadju projicirani posnetki (Dorijan Kolundžija) ali pa kar kot krona sama, pravzaprav osrednje jedro spora, narejena iz rogovja – krona je po Kottu podoba oblasti. Rogovje košute nato polzi iz rok v roke desetih (Rac pride na sceno šele v zadnjem delu predstave) igralcev, posajenih okrog že omenjene mize. Sceno je ponovno mogoče razumeti kot dobeseden citat Kotta, ki pravi, da gre za "brezobziren boj živih ljudi, ki sedijo krog te iste mize". Oziroma ta ogromna miza predstavlja oder zgodovine, okrog katerega se vrtijo njeni igralci, ki praviloma nanjo ne stopajo, kar precej ohromi celotno dogajanje. Neprestano ponavljajoče se kroženje igralcev, torej niz ponavljajočih se podob, ki zajemajo zgodbo od Edvarda V. prek Riharda III. do Riharda II in Henrika IV. , v kombinaciji s precej okrnjeno dramaturgijo brez prave napetosti in celo jedra zanimanja, tvorijo enoznačno predstavo, v kateri plenilec takoj zatem, ko upleni svoj plen, postane nov plen.

Brezobziren boj na življenje in smrt se odvija predvsem na ravni besed, presejanih skozi dramaturško sito do te mere, da gre le še za nizanje Shakespearovih replik, ki na koncu delujejo kot kopica že slišanih velikih citatov (v smislu "Kraljestvo za konja!"), kar pa rešujejo dobre in polnokrvne interpretacije igralcev. Verjetno gre tu tudi za to, da – kot pravijo igralci sami – Pandur dopušča veliko igralske svobode, kar obrodi dobre sadove; to pa je spričo tega, da Pandur že pregovorno sodeluje z velikimi igralskimi imeni, tudi razumljivo in pravzaprav pričakovano.

Polnokrvne interpretacije in prenasičenost
Vzpon Riharda III. z burkaško afektiranostjo uprizori na vseh ravneh pokvečeni Branko Šturbej, ki v svoji brezglavi želji po oblasti močno spominja na Hitlerja, kar pa je tudi edina aluzija na kakšnega izmed velikih diktatorjev in prav zato vprašljiva. Njegova izplenjena žena je samodestruktivna, napol blazna Polona Juh, edina resna ovira in obenem tudi edina moralno neoporečna figura drame pa je Silva Čušin kot Elizabeta. V drugem delu (Padec) je Saša Tabaković kot Rihard II. izmuzljivo blazen kralj, ki se skriva za hrbti svojih oprod in raje kot o oblasti sami razglablja o ontologiji življenja, kar ga dela za lahek plen že s prezenco Jerneja Šugmana determiniranega Bolingbroka, pozneje Henrika IV., ki medtem ko mirno terja krono zase, tako mimogrede obdeluje bonsaj – kar učinkuje precej komično.

Vendar pa tu spet trčimo ob svojevrsten problem; celotna predstava je tako že kar naphana z odlično igro polno besnečih emocionalnih preobratov, ki rinejo globoko v človekovo psiho in dušo, zavitih v celofan diplomatskih pogovorov, da se z vsem tem do trenutka, ko v tretjem delu Jeruzalem, na izpraznjen oder stopi Radko Polič, že prenasiči. Vsekakor Polič s tako rekoč personalizirano slo po moči, ki postane podoba vladavine same, obenem pa z oponašanjem prhutajočih zamahov metuljevih kril ostaja muha enodnevnica, ne razočara. Vendar pa tretji dopisani del, ki ponovno premleva že premlete teme, v sklopu celotne predstave zvodeni.

Celoto visokoestetiziranih podob – podobno kot v filmih – dopolnjuje nevsiljiva glasbena podlaga dua Silence, ki z nekakšno lahkotnostjo, nasprotno težkobnosti dejanj, kroji celotno vzdušje in opominja na to neznosno lahkost ubijanja, že omenjeni videoposnetki košute in nadzornih kamer ter mestoma close up igralcev in pa kostumi Alana Hranitelja, ki so v prvem delu, skladu s tematiko, lovsko naravnani.

Naj živi kralj! Kralj je mrtev!
Pandur tokrat pravzaprav preseneti z vztrajanjem pri t. i. klasičnem Shakespearu, ki pa v njegovi maniri ostaja poudarek na dogodku kot gledališkem dogodku, tokrat precej statičnem in dramaturško okrnjenem. Shakespeare je pač univerzalen avtor, ki vsakomur omogoča črpanje iz te univerzalnosti, torej posledično tudi zastavljanje univerzalnih vprašanj, na katere pa ne pričakujemo le univerzalnih odgovorov. In prav tu Pandurjeva predstava pade; Pandur postavlja vprašanja, nanje pa ne išče odgovorov; in čeprav gledamo Shakespeara, je ta izpraznjen, njegove replike pa bi se, brez interpretacije igralcev, zdele zgolj prazne floskule. Gledalec pa v nekem trenutku samo še čaka, da bo zaslišal: "Kralj je mrtev! Naj živi kralj!"