Drama James Brown je uporabljal navijalke je nastala po naročilu münchenskega Residenztheatra, kjer je bila premierno uprizorjena marca 2023. Vendar tako münchenska premiera kot pariška premiera, kjer je režirala avtorica sama, nista bili najuspešnejši, verjetno zato, ker je bilo v obeh primerih preveč zanašanja na to, da gre za tisto klasično, sarkastično, zajedljivo in predvidljivo Rezo, ki je poznana iz drugih svojih iger. A ta igra je drugačna, pravi direktorica in umetniška vodja MGL-a Barbara Hieng Samobor, vsebuje namreč tudi sledi melanholije, ki je sicer pri avtorici nismo vajeni, prav tako je manj zajedljiva.

Zgodba drame je postavljena v sanatorij za duševne bolezni, kamor sta zakonca Hutner pripeljala najstniškega sina Jacoba, ki si domišlja, da je pevka Celine Dion. Tam prijateljuje s fantom, ki je belec, a je prepričan, da je temnopolt. In tu je še psihiatrinja, ki je presenetljiva osebnost in ki pri zdravljenju uporablja nekonvencionalne metode.

Temelj za igro je zgodba iz avtoričine zbirke novel Blagor srečnim, v kateri pripovedovalci razmišljajo o svetu okoli nas, družini, partnerstvu, smrti, minevanju, življenjskih krizah, vzponih in padcih. Avtorica je nadgradila zgodbo, ki jo pripoveduje mati, v drami pa obravnava teme iskanja identitete, priseljenstva ter odtujenosti med ljudmi in od narave.

Uprizoritev, ki zahteva zbranost
Prevajalka in dramaturginja Alenka Klabus Vesel pove, da v igrah francoske dramatičarke ni majhnih vlog in tudi tukaj je vseh pet igralcev dobilo izjemno priložnost. Slog je izjemno zgoščen, za preciznim izražanjem pa se skriva marsikaj, zato je morala biti pri prevajanju zelo pozorna, da so nianse in podteksti lahko zaživeli v svoji polnosti. Tudi uprizoritev od gledalca zahteva zbranost.

Po besedah režiserke Jane Menger je že avtorica sama zapisala, da njeno pisanje ne ponuja ključa, saj takega ključa ni. Ob tem se ji je zastavilo vprašanje, kje iskati. Gradivo so preizpraševali iz različnih zgornjih kotov, estetik, načinov uprizoritve in po njenem mnenju našli nekaj, kar je lepega v vsakem človeku, ki naj bi bil drugačen, ob čemer se seveda zastavi vprašanje, kdo so tisti, ki določajo, kdo je drugačen.

Oblikovalec prostora in svetlobe je Borut Bučinel, ki je pojasnil, da je prostor v uprizoritvi zelo prazen in da je luč del scenografije. Skladatelj in korepetitor je Laren Polič Zdravič. Glasba ima v uprizoritvi tri funkcije, pravi: v prvem delu podpira tesnobo staršev, nato je v funkciji duhovnega zatočišča obeh fantov, v tretji zabava. Drugi del uprizoritve je namreč precej glasbeno obarvan. A kot je ob tem opozorila Klabus Vesel, glasba ni le dodatek, ki naj zabava, ampak je treba pozorno slediti besedilom.

Da bi se zavedali pomanjkanja iskrene komunikacije
Igralec Gaber K. Trseglav je izrazil upanje, da bodo gledalci po ogledu predstave preizprašali svoje lastne odnose in da se bo morda zgodil kak odkrit pogovor. Igralec Filip Samobor pa meni, da je morda ključ drame v opozarjanju na pomanjkanje iskrene in globoke komunikacije.

V uprizoritvi igrajo še Nataša Tič Ralijan, Saša Pavlin Stošić k. g. in Ajda Kostevc k. g. Kostumografka je Bjanka Adžić Ursulov, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec zvoka Miha Peterlič.