Jernej Lorenci se je z ekipo šestih igralcev (Primož Pirnat, Jette Ostan Vejrup, Robert Korošec, k. g., Matej Puc, Jana Zupančič in Ajda Smrekar), dramaturga Matica Starine, scenografa Branka Honjnika, lektorice Maje Cerar in drugih lotil avtorske priredbe Shakespearjeve komedije Sen kresne noči. Po režiserjevih besedah je v sami predstavi približno 18 odstotkov Shakespearja, preostalo besedilo pa je nastalo z improvizacijami na vajah. Govorjeno besedilo so sproti zapisovali in zvočno posneli, nato pa so ga napisali in jezikovno uredili.

Kopanje po človekovih nezavednih sferah
Predstava je po besedah direktorice MGL-ja Barbare Hieng Samobor prežeta z duhovitostjo, plod široke razgledanosti sodelujočih, predvsem pa odpira mnoge tematike, ki jih je vnesel v svojo komedijo že Shakespeare in so, čeprav zapisane s humorjem, resna vprašanja. Sen kresne noči velja za eno izmed prvih dramskih del, ki so se poglobila v svet človekovih nezavednih sfer, kjer je mogoče odkriti različne konfrontacije; zavest - podzavest, sanje - budnost, pravljica - nepravljica, ljubezen - neljubezen, oboževanje - mržnja, uresničljivo - neuresničljivo, fantazija - stvarnost. Poleg tega pa predstava odpira vprašanja, povezana z današnjim svetom in našim (blago)stanjem v njem; smo danes res svobodnejši, smo res srečnejši, smo res bolj suvereni, smo bolj osamljeni ...

Gre za izrazito dvodelno predstavo, ki je iz Shakespearjeve komedije vzela zgolj nekaj motivov, potem pa je šla svojo pot in pri tem vnesla v tematiko tudi marsikaj novega, med drugim melanholijo. Se pa predstava še vedno osredotoča predvsem na ljubezen, ki jo že veliki angleški bard predstavlja kot nestanovitno meglico, ki se vrtinči zdaj tu, zdaj tam. Lorenci s sodelavci je nanjo skušal pogledati skozi nepoenostavljeno prizmo, ki ne želi biti ne romantična, ne neoliberalistična predstava o ljubezenskem trpljenju.

Iz gozda v notranjost interjerja
Scensko dogajanje je režiser v sodelovanju s scenografom Brankom Hojnikom iz eksterjerja prestavil v interjer, kar Barbara Hieng Samobor vidi kot bistveni premik. Hojnik, ki ga v zadnjem času zanima predvsem vpliv gledališke arhitekture, neobaročnega odra na uprizoritve in same dramatike, se je odločil za baročno obliko gledališča, sceno per angolo. Po besedah scenografa prostor v predstavi ni uporabljen na pričakovan način, lahko pa, da prostora sploh ne uporabljajo.

Sodoben jezik s primesmi arhaičnega
Jezikovni vidik uprizoritve je predstavila lektorica Maja Cerar, ki je imela precej specifično nalogo, saj predstava združuje vrstice iz prevoda Shakespearjeve komedije in besedilo, ki je nastalo z improvizacijo kot avtorski prispevek posameznega igralca. Po njenih besedah je jezik predstave pogovorni jezik, ki je zelo sodoben, naraven in organski.

Vsebinsko pa jezik zaznamujejo slogovne značilnosti ljudskega, ustnega slovstva, kot so pomanjševalnice, ponavljanje, mnogovezje, pretiravanje, primere, ukrasni pridevki. Besedilo tako deluje spontano, zelo živo, ne daje vtisa arhaičnega jezika, čeprav ima tudi značilnosti srednjeveškega slovstva, meni lektorica.

Pri predstavi so sodelovali še avtor glasbe Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulović, svetovalec za gib in režiserjev asistent Gregor Luštek, svetlobo je oblikoval Andrej Hajdnik in Daniel Day Škufca (asistent režiserja) ter Nina Kuclar Stiković (asistentka dramaturga). Uporabljeni pa so krajši citati iz Shakespearjeve komedije Sen kresne noči v prevodu Milana Jesiha.